Scenarij: Vinci Vogue Anžlovar
Fotografija: Peter K. Bratuša
Glasba: Vinci Vogue Anžlovar, Milko Lazar

Igrajo: Majolka Šuklje, Bojan Emeršič, Nataša Matjašec Roškar, Draga Potočnjak, Nataša Barbara Gračner, Igor Koršič, Marko Derganc, Gojmir Lešnjak, Alojz Svete, Robert Prebil, Andrej Rozman, Aljoša Rebolj

Producenti: Vinci Vogue Anžlovar, Peter Bratuša, Tomaž Strle

Po točno 33 letih (in enem dnevu) se bo prav v isti, Linhartovi dvorani zgodila »repriza« slovesne premiere filma Babica gre na jug. Film, ki je nastajal med osamosvojitveno vojno z japonskim denarjem, je z leti postal »kulten« in je še vedno »edini japonski film v slovenščini«, predvsem pa je film, ki ste ga zagotovo že videli.

Tokrat si ga boste lahko ogledali v neokrnjeni izvedbi, digitalizirani iz prvotnega negativa, ki je leta veljal za izgubljenega. Po veliki iskalni odisejadi nam ga je uspelo najti nekje v Tokiu in sedaj je pred nami v polnem sijaju. No, skoraj takšen, kot bi bil posnet to poletje.

Še vedno pa je to film o babici, ki pobegne iz doma za ostarele in se z luzerskim saksofonistom odpravi na jug. Ko se jima pridruži še pevka Laura, njihova pot postane zares nepredvidljiva in zabavna …

Na ponovni premieri se vam bo pridružila tudi ekipa ustvarjalcev.
Ste pripravljeni na nostalgijo?

Ta dogodek so omogočili RTV Slovenija in številni podporniki, brez katerih te druge »premiere« ne bi bilo.

Na dan dogodka bo v Drugem preddverju Cankarjevega doma žalna knjiga v spomin Vinciju Vogueu Anžlovarju.

Neuštekani so projekt, ki ga že dolgo kuje v glavi Seja Sexon, z njim pa želi, kot pravi, »popraviti krivico in izvesti v živo skladbe, od katerih bodo številne ugledale luči odra prvič«.

Neuštekani ponujajo Zabranjeno pušenje v unplugged različici, na akustičnih inštrumentih, v bolj intimnem ambientu, kjer boste poleg doslej neodkritega glasbenega repertoarja slišali tudi kratke pripovedi in zgodbe, povezane z njihovim nastankom in rojstvom, ki niso zajete v knjigi Spomnim se, kot da je bilo danes.

Neuštekani želijo postati junaki oboževalcev Zabranjenega pušenja, ki se ves ta čas sprašujejo: Zakaj nikoli ne slišimo dobrih stvari, kot so Pismo Elvisu, Laku noć stari, Arizona dream ali Kad darnek utihne ...
V štiridesetih letih delovanja se je zasedba neštetokrat dokazala s provokativnimi in unikatnimi besedili v rock–punk–garažnem slogu in se zapisala v srca občinstva. Poleg igranja so tu še Sejine zgodbe in interakcija z občinstvom, ki je postala nepogrešljiv del vsakega njihovega nastopa.

Neuštekani prihajajo ob pravem času in bodo 24. januarja v Cankarjevem domu. Koncert je eden od treh posebnih dogodkov, ki so bodo zgodili v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu.
Pred koncertom bo projekcija večkrat mednarodno nagrajenega dokumentarnega filma Svjetla Sarajeva, ki polstoletno zgodovino Skenderije, znamenite sarajevske dvorane, predstavlja z vidika znamenitega Sarajevčana Seje Sexona, vodilnega člana zasedbe Zabranjeno pušenje, v režiji Srđana Perkića in po scenariju Seje Sexona.
 

Igralke: Špela Rozin, Teja Glažar, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marinka Štern, Marijana Brecelj
Soigralka: Suzana Krevh
Scenaristka: Iza Strehar
Direktor fotografije: Fabris Šulin
Montažer: Andrej Avanzo
Scenograf: Gregor Nartnik
Kostumografka: Tina Hribernik
Oblikovalka maske: Lea Bratušek
Producenti: Ana Kovačič, Iza Strehar, Žiga Virc
Produkcija: Lilit

Na projekciji bodo z nami prisotne igralke in ekipa. 

Edinstveno dokumentarno popotovanje v svet nekaterih najbolj ikoničnih slovenskih igralk, kjer se združijo preteklost, sedanjost in čar igralskega poklica. Zgodbe, ki jih običajno ne slišimo, se prepletajo z intimnimi trenutki snemanja in gledalcem odpirajo vrata v zakulisje ustvarjanja. Kaj je Špela Rozin povedala režiserju Bitke na Neretvi? Kdo je Jožico Avbelj naučil, kako se iztakne oči? Kako so moški igralski kolegi Teje Glažar pristali na policiji? Kje je Marijana Brecelj preživela najstniška leta? Kako je Olga Kacjan kot otrok za zabavo igrala umiranje iz La boheme? Zakaj je Marinka Štern želela nastopati v Pekarni?

Vsaka igralka v svoji epizodi odigra isti prizor ob igralki Suzani Krevh, a po svoje edinstveno – nastane očarljiv prikaz osebnosti, tehnik in strasti do njihovega dela. Kamera spremlja proces od blizu in nas popelje v njihov svet, v katerem obujajo spomine, se soočajo z izzivi, pripovedujejo anekdote, razkrivajo občutke ljubosumja in poudarjajo lepoto svoje umetnosti. Projekt omogoča, da se gledalci počutijo, kot da so del snemalnega dne in so povabljeni v intimnost igralskega ustvarjanja.
 

Opis vsake epizode:

Špela Rozin je svojo kariero začela v Italiji in je ena redkih slovenskih igralk, ki so svojo poklicno pot posvetile zgolj filmu. Iz nje bruhne igriva nezamerljiva razburjenost ob spominu na režiserje, ki so njene vloge in prizore v montaži filmov »zmasakrirali«. Zato njena interpretacija prizora zavije v žanrsko smer masakra.

Kot bi bili z njo na kavi, Teja Glažar med glasnim smehom pripoveduje bolj ali manj politično korektne anekdote iz svojih študentskih časov in razkrije, da tako ali tako ni nameravala postati igralka. Na študij igre se je vpisala izključno zaradi statusa. Njen izjemni smisel za humor je v prizoru umeščen v srednjeveško komedijo.

Tako ognjevita kot njeni oranžni lasje je Jožica Avbelj, ki odločno zakoraka v prostor in vzbudi strahospoštovanje. A v Protagonistkah spoznamo njeno pozitivno in optimistično plat ter si zaželimo, da bi z njo klepetali ure. Ker je bila tudi profesorica dramske igre, njen prizor zvrstno pripada drami.

Olga Kacjan se je v performativno umetnost zaljubila, ko je kot otrok hodila v cirkus. Med njenimi ljubšimi spomini je predstava, v kateri je igrala klovna in s svojo vlogo razveseljevala otroke. Tudi v Protagonistkah se nam predstavi v podobi svojega alterega – klovna Pepeta. 
 
Marinka Štern se z malo manj veselja spominja vseh ovir na akademiji. Nato bruhne v smeh ter se spominja svojih predstav z živimi živalmi in drugih anekdot. Nato resno opozori, da je razkrila preveč in naj tega ne uporabimo. Z upoštevanjem njene želje, da nekatere podrobnosti ostanejo zakrite, je njen prizor postal detektivski noir. 

Marijana Brecelj se je kot najstnica sprehajala po Ljubljani, kjer jo je opazil Matjaž Klopčič, ji dal vlogo v filmu in po njenih besedah se ji je v tistem trenutku zdelo, da se ji je odprl ves svet. Tako tudi v svojem prizoru z ogromnim darilom zakoraka v prizor, poln božičnega pričakovanja.
 

Scenarij: Danis Tanović, Anja Matković, Nikola Kuprešanin
Fotografija: Miloš Jaćimović
Montaža: Redžinald Šimek
Igrajo: Anja Matković (Maja), Uliks Fehmiu (Saša), Goran Navojec (Ičo), Almir Palata (Andrija), Mario Knezović, Marija Škaričić, Mirela Brekalo, Snježana Sinovčić, Luka Juričić, Boris Ler, Ivana Roščić, Jadranka Matković
Producenti: Lana Matić, Boris T. Matić, Jelena Mitrović, Jovan Marjanović, Miha Černec
Produkcija: Propeler Film
Festivali, nagrade (izbor): Benetke 2024


Mlada ženska prispe na otok, da bi uredila zapuščinske zadeve, a se zaplete v romantično razmerje, spozna čudaške otočane in ugotovi, da mora obračunati z lastno preteklostjo. 

Maja prispe na majhen hrvaški otok z namenom, da bi dokazala, da je hči preminulega mornarja Jakše in s tem upravičena do dediščine. Ko ugotovi, kako dolgo bo trajal zapuščinski postopek, se odloči ostati na otoku. Zaposli se kot natakarica v baru, ki je v lasti tamkajšnjega župana Ića, saj je tako preskrbljena tudi s prenočiščem. Nekega dne spozna Sašo, starejšega ameriškega priseljenca jugoslovanskih korenin, ki se je na otok vrnil zaradi nostalgije in želje po pisateljevanju. A njuna romanca je postavljena pred preizkušnjo – ne le zaradi prebivalcev in krhke dinamike malega otoškega mesteca, temveč tudi zato ker se mora Maja soočiti z lastno preteklostjo. 

 

Danis Tanović
Rojen leta 1969 v Zenici, Bosna in Hercegovina. Odraščal je v Sarajevu, kjer se je ukvarjal z glasbo in študiral režijo. Med vojno je prekinil študij in se s kamero v roki podal na bojišče. Leta 1994 je emigriral v Belgijo, kjer je študij nadaljeval na bruseljski filmski in gledališki šoli INSAS. Njegov prvenec Nikogaršnja zemlja je med drugimi prejel oskarja in zlati globus za najboljši tujejezični film ter nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.
 

Trajanje: 1 ura in 30 minut.

Po predstavi se bo po preddverju sprehodil dedek Mraz, ki se bo z otroki fotografiral, njegove pomočnice pa bodo delile bombone.

V Glasbenem centru Edgarja Willemsa se otroci in mladostniki učijo vsega, kar je treba vedeti in znati, da se čim bolj približamo glasbi, da jo znamo poslušati in tudi sami ustvarjati. Odlični in predani pedagogi jih spodbujajo, da lahko na svojih glasbenih poteh gojijo ljubezen do umetnosti in nastopanja na domačih in tujih odrih.

Tudi letos nam bodo s pomočjo glasbenih inštrumentov, kraguljčkov in ubranega petja pričarali praznično razpoloženje in nam polepšali decembrski čas. Pripravili nam bodo bogat program lepih melodij, da se z otroško iskrenostjo in nasmehom skupaj poslovimo od starega leta ter si zaželimo novih uspehov, spoznanj in umetniških užitkov.

Po lanski predstavi Dragi jaz, v kateri smo se poglobili v čustva in doživljanje življenja plesalcev, se letos plesno društvo Be funky v predstavi obrača k veselju, radosti in življenjski sreči.

V današnjem norem vsakdanjiku se iščemo. Umikamo se stran od lastnega jaza. Živimo zunaj sebe. Vsak dan si prizadevamo doseči tisto Obljubljeno deželo. Sledimo. Dosegamo zunanje uspehe, ki hranijo naš ego ter nam dajejo občutek uspešnosti in pomembnosti. Potem si želimo samo vsakič še več. Pot do obljubljene dežele in pot do tiste čiste, iskrene sreče iščemo zunaj sebe. In življenje beži mimo nas.

Kdo še živi sebe?
Kdo še pleše za svojo dušo, ker ples preprosto čuti z vsem srcem?
Kdo še zares iskreno ljubi?
Kdo v vsakem trenutku življenja občuti pristno radost?
Ali vse to občutimo šele takrat, ko vse obljubljeno dosežemo?
Kje je ta Obljubljena dežela?

V predstavi Obljubljena dežela sto osemdeset plesalcev, starih od 3 do 85 let, občinstvu podalo odgovore na zgornja vprašanja. Odpravili se bodo na pravljično pot plesanja zgodb iz knjige Obljubljena dežela. Ura plesa bo obarvana s čustvi ter predvsem v iskanju življenjske radosti in sreče v tem okolju, ki nam v teh časih zakriva jasne poglede.

Svet in z njim Slovenijo zaznamujejo podnebne spremembe, zato je naša najpomembnejša naloga zmanjšati vplive na okolje. Dejavnost, ki k temu lahko največ prispeva, je energetika. Slovenski energetski strokovnjaki čutimo odgovornost in dolžnost, da iščemo najbolj ustrezno pot v nizkoogljično prihodnost. Tako obsežen proces je mogoče izvesti samo z dobro zastavljenimi strategijami, vlaganji v razvoj in inovacije ter skupnim nastopom vseh sektorjev še do pred kratkim dokaj razdeljene panoge energetike. Za uspešno doseganje zastavljenih ciljev je torej nujno sodelovanje različnih energetskih strokovnjakov.

Cilj konference je, da slovenski javnosti in odločevalcem energetske politike poda celovit pogled na bodoči razvoj energetike kot celote. Na konferenci bodo zastopana vsa področja, ki vplivajo na stanje, razvoj in cilje v energetiki, kot so trajnostni viri energije, omrežja, oskrba z elektriko, plini, toploto, hladom, ekonomika in družbeni vidiki energetike, vloga porabnikov energije, razvoj prometa v povezavi z energetiko. Konferenca se bo osredotočala na energetsko in ekonomsko učinkovitost oskrbe z energije. Posebej bodo izpostavljeni vsi členi v verigi energetske oskrbe od proizvodnje preko prenosa in distribucije ter končne rabe.

Fanfara je največja študentska marketinška konferenca v Sloveniji, ki gosti več kot 350 udeležencev, 30-člansko organizacijsko ekipo in eno veliko strast – marketing.

Konferenca ti ponuja razgiban program s predavanji domačih in tujih strokovnjakov iz sveta marketinga ter praktične delavnice.

Namenjena je vsem tistim, ki si želijo nadgraditi marketinško znanje.

Dogodek bomo v kratkem ponovili. Spremljajte našo spletno stran.

Dogodek ob izidu avtobiografije Moje svetlobe bo mešanica fotografij, najzanimivejših prigod in zgodb iz zakulisja, ki bodo gledalce popeljale v različne kraje našega planeta. 

Arne Hodalič bo izbral nekaj najzanimivejših poglavij iz knjige in jih še dodatno osvetlil s številnimi, velikokrat še ne videnimi fotografijami. Avtor si ni zamislil klasične predstavitve knjige, temveč bolj potovanje s fotografijami in zgodbami, kot so o osemmesečnem jadranju po jugovzhodni Aziji in o srečanju s pirati, o obisku enega najbolj mističnih ljudstev Kogi ob popolnem sončnem mrku na štiritisočaku kolumbijskega pogorja ter o tem, kako ga je na poti do njih ugrabila gverilska skupina FARC, pa o prigodah potapljanja pod ledom v Sibiriji. 

V knjigi Moje svetlobe je Arne Hodalič izbral najzanimivejše poti in predvsem tiste, ki so ga najbolj zaznamovale, ter jih začinil še s kakšnim besedilom iz osebnega življenja. Zgodbe, ljudi, kulture, ki jih je spoznal in doživel ter jih še vedno doživlja, ko lovi najrazličnejše podobe v svoj objektiv, je želel predstaviti tudi v pisani besedi. Moje svetlobe je nastajala v sodelovanju z urednicama Tadejo L. Zupan in Ano von Pauer, oblikovalcem Gregom Inkretom ter ob pomoči partnerke Katje Bidovec, s katero zadnje desetletje na fotografske poti vedno potujeta skupaj in sta se tudi projekta z imenom Moje svetlobe lotila skupaj. 

 

Opisi fotografij v fotogaleriji
1: Reka Ganges, Indija
Arnejevo prvo potovanje leta 1988 v Indijo, ko je tja odšel kot klasičen popotnik. Prav zaradi uspeha teh fotografij je postal fotograf. 
Foto: Arne Hodalič 

2 in 5: Begunsko taborišče Baždur, Alžirija  
Družbenokritične in socialne zgodbe so velik del Arnejevega fotografskega opusa. Zgodba iz begunskih taborišč Zahodne Sahare je bila ena zadnjih, že leta pred tem je fotografiral balkansko vojno, razpad afganistanske države, problematiko dolenjskih Romov, intifado v Gazi, več let tudi že spremlja razminiranje in žrtve min po Balkanu iz Bližnjem vzhodu. 
Foto: Arne Hodalič 

3: Zlata mrzlica v Papuanski Novi Gvineji
Avanturistična zgodba, ko je Arne dokumentiral izbruh obsežne zlate mrzlice v pogorju Papuanske Nove Gvineje. Del sveta, kjer veljajo le pravila močnejšega, uradne oblasti pa so se s tega območja umaknile. 
Foto: Arne Hodalič 

4: Roparji inkovskih zakladov, Ekvador
Ilegalna zasebna zbirka zlatih predmetov iz izropanih inkovskih grobov. Arne je sledil zgodbi zlata, obiskal najbogatejšega Ekvadorca in se pridružil iskalcu Atahualpovega izgubljenega zaklada v Andih. 
Foto: Arne Hodalič 

6: Pripadnik ljudstva Kara, Etiopija 
Fotografski projekt dokumentiranja izginjajočih kultur, ki sta ga zasnovala skupaj s fotografinjo Katjo Bidovec. Osnovna ideja projekta je prikazovanje pripadnikov različnih ljudstev in etničnih skupin, kar pripomore k ozaveščanju o sprejemanju drugačnosti. 
Foto: Arne Hodalič in Katja Bidovec

7: Otok Mljet, Hrvaška
Razbitina beneške trgovske ladje iz 16. stoletja, ki je bila natovorjena z neprecenljivim zakladom redke izniške keramike. Arne je dokumentiral izjemno delo hrvaških arheologov, ki so ladjo raziskovali več let.  
Foto: Arne Hodalič 

Leta 2021 sta na Prekmurskem trgu v Ljubljani trčila dva svetova.
Incident med skupino plesalcev sodobnega plesa in skupino brezdomcev se zdi neverjeten, hkrati pa odseva vsakdan v katerem je konflikt tako močno prisoten, da zaznamuje splošno stanje v družbi. Trk dveh tako zelo različnih svetov kot so plesalci sodobnega plesa in brezdomci označuje zapleten problem, ki ga je nemogoče razložiti s posplošenimi označevanji in razlikovanji med privilegiranimi in deprivilegiranimi, dobrimi in slabimi.

Skupina plesalcev med pandemijo v zgodnji pomladi pripravlja umetniški dogodek na trgu v srednjevelikem mestu. Med vajo plesalcev se v njihovi bližini začnejo zbirati brezdomci.. Plesalci plešejo, brezdomci, ki jih je vedno več, pa z zanimanjem spremljajo dogajanje in komentirajo. Komentiranje se razvije v humorne opazke, iz humornih opazk nastanejo žaljive pripombe, govorjenje postano glasno in preraste v kričanje, glasno zmerjanje prerašča v grožnje in približevanje plesalcem. Plesalci vztrajajo, plešejo, kot da se ne dogaja nič, na dogajanje okrog njih se ne odzivajo, kljub temu, da reakcije brezdomcev napovedujejo konflikt. Brezdomci začnejo vstopati v koreografijo. V naslednjem trenutku se izteče glasba, koreografska sekvenca je končana in plesalci zapustijo prostor.