Zgodovina

Od začetka ...

Gradnja Cankarjevega doma je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju.

Sredi sedemdesetih let se je porodila zamisel, da v Ljubljani zgradimo moderno prireditveno središče, ki bo omogočalo izvedbo vrhunskih kulturnih prireditev ter organiziranje obsežnejših znanstvenih posvetovanj, zasedanj, izobraževalnih dejavnosti ter poslovnih in družabnih srečanj.  

Od tega leta naprej so se v Socialistični zvezi, kulturnih skupnostih, ljubljanski mestni in občinskih skupščinah, republiških organih, različnih podjetjih in upravnih organih ter tisku vrstile obsežne razprave o ideji, urbanističnih, programskih in finančnih možnostih. Razprave so odločno izrekale veliko podporo predlogu za gradnjo.

Spomladi 1977 so v pristojnih republiških, mestnih in občinskih organih, organizacijah ter podjetjih sklepali o gradnji, programski in projektni zasnovi ter delovnih telesih za izvedbo projekta.

V snovanje programa, gradnjo, financiranje in nadzor so se poleg republike, mesta in občine Ljubljana neposredno vključili tudi Radiotelevizija Ljubljana, Ljubljanska banka, Iskra, Emona Ljubljana, PTT Ljubljana in Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije. 

11. maja 1977 je bil ustanovljen iniciativni odbor.

V Investicijskem zavodu za izgradnjo Trga revolucije (zdaj Trg republike) v Ljubljani (IZITR) so pod vodstvom prof. Eda Ravnikarja začeli pripravljati arhitektonske načrte, potencialni ustanovitelji so se začeli dogovarjati o denarju.

Pripravljenih je bilo pet različic programske zasnove. Vsestransko je bilo preverjenih devet lokacij za dom na različnih predelih Ljubljane. Najpomembnejši predlogi so bili za razpravo najširše publicirani, nekateri npr. celo v petdeset do sedemdeset tisoč izvodih. Med gradnjo je 35 strokovno najmočnejših domačih in tujih podjetij pripravilo svoje predloge za posamezne tehnične rešitve. Vsa dela in naročila opreme so bila oddajana po razpisih ali z zbiranjem ponudb.

Jeseni 1977 so glavna dela že razdelili med investitorje, začel se je odločen boj za zbiranje denarja, programske in druge komisije operativnega štaba so pospešeno delale.

15. januarja 1978 je bil kljub prepovedi iz Beograda o investiranju v družbene dejavnosti podpisan Družbeni dogovor o izgradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar.

26. januarja 1978 so na delovišču že zarohneli stroji.
Republika in mesto sta mrzlično iskala in združevala sredstva za gradnjo.

V začetku leta 1980 je bila oblikovana delovna organizacija Kulturni dom Ivan Cankar v ustanavljanju z Miranom Kertom kot prvim generalnim direktorjem, Marjanom Javornikom kot prvim programskim direktorjem in Igorjem Lampretom kot njegovim namestnikom. 

Do septembra 1982, ko je postal generalni direktor Mitja Rotovnik, so bile končane vse štiri osrednje dvorane. 

23. septembra 1982 je bilo odprtje Gallusove dvorane s koncertom Orkestra Slovenske filharmonije.
Takrat so prvič zazvenele tudi orgle.

Leta 1984 je bil oder Gallusove dvorane predan v uporabo. 
Do takrat so koncerti in drugi umetniški dogodki potekali pred železno zaveso.

Cankarjev dom je tri leta gradilo več tisoč delavcev, tehnikov in inženirjev ter več kot dvesto podjetij, ki so sodelovala pri projektantskih, gradbenih, inštalacijskih, obrtniških in drugih delih.

Naložba v gradnjo in njegova raznovrstna ustvarjalna dejavnost je presegla najbolj optimistična pričakovanja in napovedi. S prijetnim ambientom in najsodobnejšimi tehničnimi možnostmi je postal osrednje prizorišče in stičišče najrazličnejših kulturnih in umetniških, znanstvenih, političnih, gospodarskih, družabnih in drugih dejavnosti.