Ivica Buljan: Poigravanje z nepredvidljivim

Kaj vas kot gledališkega ustvarjalca pri pisatelju Yuvalu Noahu Harariju najbolj prepriča?

Hararijeva besedila so globalna senzacija. Njegovo slavo so pomagali širiti Bill Gates, Mark Zuckerberg, Barack Obama, tudi Damien Hirst. Nekateri ga imajo za najpomembnejšega misleca današnjega časa, drugi mu zamerijo, da njegov, na fikciji utemeljeni koncept zgodovine in prihodnosti človeštva, odpira prostor terorju liberalne demokracije. »Umetnost ni kaos,« trdita filozofa Gilles Deleuze in Pierre-Félix Guattari, ampak »kompozicija kaosa, porojena z vizijo«. Mene gledališče zanima kot medij izmenjave informacij in stališč med umetniki in publiko. Sapiensi živimo v dvojni resničnosti, objektivni in namišljeni, sposobnost mišljenja pa nas je naredila enkratne. V uprizoritvi bom razpravljal o nastanku človeške vrste, vere, naroda, tudi o univerzalnih načelih, liberalizmu, komunizmu in – Googlu.
 

Kaj je bil vzgib za gledališko interpretacijo njegovih besedil?

Britanski ekonomist John Maynard Keynes je zapisal, da se »neizogibno praviloma nikoli ne uresniči, saj prevlada nepredvidljivo«. Harari me s svojimi knjigami izziva, ko se poigrava s tem nepredvidljivim. Za razliko od Hararija, ki je optimist, italijanski filozof Franco Berardi trdi, da neizogibno rinemo v kaotičen svet, v katerem vladajo nemiri, vojne, globalni kolaps civilizacije, kar je mogoče razumeti tudi kot začetek razvoja nove civilizacije. Umetniki smo enako kot teoretiki, ekonomisti in sociologi zavezani k težnji po prepoznavanju resničnosti. Pogosto se dogaja, da se danes pojavi nekaj, česar ne razumemo, že jutri pa točno to lahko popolnoma spremeni celotno vizijo sveta. Danes v svetu prevladujeta kaos in nacionalistično nasilje, ki že ima obliko globalne epidemije. Hararijeve misli, lekcije za 21. stoletje, bodo občinstvu ponudili odgovore na številne vprašanja, ki jih vznemirjajo.
 

Projekt 2020 temelji na Hararijevih treh najbolj znanih in tudi pri nas prevedenih knjigah. Katere teme, ki jih avtor v njih obdeluje, so vas najbolj intrigirale in s katerimi se nameravate gledališko ukvarjati?

Harari v intervjujih izpostavlja vlogo meditacije pri ohranjanju človekove mentalne higiene in  gradnji novega sveta. Prepričan sem, da so njegova dela nekakšna oblika poezije znotraj znanstvenega diskurza. Poezija je sposobnost usklajevanja skupnosti za enotno delovanje. Harari s svojim delom pomaga najti skupen ritem življenja in ustvariti občutek solidarnosti med ljudmi. Glede na klimatske spremembe in izumiranje živalskih vrst se tudi izumrtje človeške vrste zdi neizogibno. Zaradi širokega razpona tem, ki jih Harari ponuja v svojih delih, ga številni citirajo in se sklicujejo na njegovo delo. Torej, če želimo, kar je pravzaprav nujno, biti vključeni v poskus razumevanja sveta, je spremljanje njegovega dela izredno koristno. Harari nas opozarja na tri največje globalne nevarnosti: prva so klimatske spremembe, druga nevarnost spopada z jedrskim orožjem oziroma z orožjem za masovno uničenje in tretja je tehnološka agresivnost.
 

Iz tega verjetno izhaja tudi sama gledališka forma. Kaj lahko gledalci pričakujemo, sploh ob vrhunski igralski ekipi ansamblov SNG Drama Ljubljana in MGL?

Predstavo 2020 smo zvrstno opredelili kot znanstveni kabaret. Slišati je paradoksalno, kako največji prireditveni prostor spremeniti v prizorišče vznemirljivega kabareta za strastno debatiranje, petje in ples. Z igralsko ekipo, z nekaterimi sodelujem že precej let, bom poskušal ustvariti predstavo, v kateri bomo same sebe in gledalce popeljali skozi ključne teme, ki nas danes obsedajo.
 

V Cankarjevem domu ste že ustvarjali, a nikoli v Gallusovi dvorani. Kakšen izziv je to za vas?

Režiral sem v Dvorani Duše Počkaj in v Štihovi dvorani, v Linhartovi moje predstave gostujejo že dvajset let. Tudi vabila za režijo v Gallusovi dvorani sem prejemal, a sem očitno moral ustvariti tri predstave v veliki dvorani HNK Zagreb, da se počutim dovolj zrelega in željnega srečanja s tako številnim občinstvom.

Andrej Jaklič