Odprtje razstave tehnične opreme Vintage CD

Jubilejno, 40. sezono delovanja in umetniškega ustvarjanja Cankarjevega doma bomo ob prepletu spominov in izkušenj počastili tudi z razstavo tehnične opreme z vseh področij tehničnega gledališča, ki je omogočila izvedbo številnih presežnih prireditev.

Veliko nam jih še danes požene hitreje kri po žilah, prikličejo prijeten spomin na obdobje, ki nas je zaznamovalo, usmerilo našo življenjsko pot, nas pretreslo in nam globoko v spomin vtisnilo posamezne podrobnosti.

Prepletli smo begajoče misli, ki potujejo od umetniške vrednosti in osebnih doživetij do tehničnih zmožnosti tehnologije in opreme v posameznih časovnih obdobjih.
Čas tragičnih prelomnic, krhkosti trenutkov, trenutkov srečnih razpletov, mističnosti spletk … bomo obujali s pomočjo VHS-zapisov in posnetkov, ki jih bomo oživili na zaslonih takratnih dni.

Iz zakulisja smo na plano postavili svetila, ki so nam takrat davno pričarala podobe odrskega dogajanja, spremembe razpoloženja in odločilnih trenutkov.

Uprizoritev retrogardnega dogodka ^{Krst pod Triglavom} leta 1986 je kot oster piš završala po celotni državi, takratni Jugoslaviji. Retroklasična faza Gledališča sester Scipion Nasice je z aktivnim pristopom, usmerjenim k preboju iz ilegalne v retroklasično fazo, prodrla na oder nacionalne institucije – Cankarjevega doma. Z novo vizualno, gibalno in zvočno govorico predstavlja mejnik v zgodovini slovenskega gledališča in pušča pečat s svojo estetiko, zaznamovano z zgodovinsko avantgardo z začetka 20. stoletja.

Kulten odrski dogodek je predstavljal tudi krst tehnologije pogonov našega največjega odra, odra Gallusove dvorane, in ponudil prve izkušnje takratni tehnični ekipi Cankarjevega doma.

Uprizoritev retrogardnega dogodka Krst pod Triglavom leta 1986 je kot oster piš završala po celotni državi, takratni Jugoslaviji. Retroklasična faza Gledališča sester Scipion Nasice je z aktivnim pristopom, usmerjenim k preboju iz ilegalne v retroklasično fazo, prodrla na oder nacionalne institucije – Cankarjevega doma. Z novo vizualno, gibalno in zvočno govorico predstavlja mejnik v zgodovini slovenskega gledališča in pušča pečat s svojo estetiko, zaznamovano z zgodovinsko avantgardo z začetka 20. stoletja.

Kulten odrski dogodek je predstavljal tudi krst tehnologije pogonov našega največjega odra, odra Gallusove dvorane, in ponudil prve izkušnje takratni tehnični ekipi Cankarjevega doma.

Lojze Smasek je v časniku Večer 14. 2. 1986 zapisal: »Krst pod Triglavom je bil spočet z mislijo na možnosti, ki jih ponuja oder Gallusove dvorane. Nastal je za ta oder in na njem zaživel v vseh svojih razsežnostih. Možni so veliki zamahi vseh vrst. Dogajanje lahko kipi kvišku. Liki se vzpenjajo visoko. Videli smo velikopotezne rotacije.«

Z novim letom 1992 so se rodile Freyeve/Strniševe Žabe. Preplet noro fantastične energije Freya in Strniše je postala svetloba v senci spomina. Po lesenem stopnišču in altani smo potovali v svet teme, v svojo prvinskost.

Sanje so bile močno glasbeno poudarjene in ponovno smo z vajeti spustili zvoke z magnetofonskih trakov, ki so nas popeljali po poti spomina.

Proti koncu istega leta je tragedija o Kralju Learu ušla iz književnosti, kjer je bila ta črna slutnja dolga stoletja zaklenjena v varnem zavetju, zdaj pa se je kot prekletstvo naselila v naši resničnosti.

Kozmična in horizontalna dimenzija časa je bila ponazorjena s kostumi, ki so bili izdelani tako po značaju likov kot tudi igralcev.

Preizkušali smo tehnične zmogljivosti Gallusovega odra in za potrebe uprizoritve oba portala nadgradili z vgradnjo dodatnega prostora za odrska svetila v vsej svoji višini, na obeh straneh odra.

Leto 1995 je zaznamovala operna predstava Turandot, ki je bila dosežek avtorske odrske estetike. Primarna pravljičnost je bila potisnjena v ozadje, v svet sanj in domišljije. Impozantno odrsko postavitev so oplemenitili počasno zapiranje, spuščanje rdečega polkrožnega zidu, pojav ogromnega belega oblaka nad odrom, spust velikanskega bonsaja na oder, kar je zahtevalo številčno, usklajeno in izkušeno tehnično ekipo.

Predstava je bila pravo barvno doživetje, tako lepih barv v Ljubljani še nismo videli v nobeni operi.
Marjan Zlobec v časniku Delo, 18. 2. 1995

Močna simbolika barv pričara nepozabno odrsko doživetje, ki še dolgo odzvanja v spominu!

Predstavo Macbeth si je v sezoni 1997/98 na štiriindvajsetih ponovitvah ogledalo skoraj osemindvajset tisoč obiskovalcev. Odrsko dogajanje je uvedel besedni dvoboj igralcev na visečem dvižnem odru, ki se je razprostiral nad 324 m² veliko in deset metrov globoko praznino.

Z dvigom mostu so prvič pred odprto zaveso Gallusove dvorane mistične meglice iz globin pododrja pripeljale celotno odrsko površino s scenografijo in vgrajenim ozvočenjem, ki je bučalo in klicalo k pozornosti zbrano občinstvo.

Tokrat so v velikem številu na preizkušnji brezžični mikrofoni … Macbeth v blodnjah brodi po močvirnem prosceniju, čarovnice se vrtijo okrog kipečega kotla skrivnostnega napoja in iz morja vstaja Strniševa luna.

Karmen Klučar