Baletni ansambel in orkester SNG Opera in balet Ljubljana: Trnuljčica

Libreto: Ivan A. Vsevoložski, Marius Petipa
Koreografija po M. Petipaju: Irek Mukhamedov
Scenografija: Andrej Stražišar
Kostumografija: Marija Levitska
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Dirigent: ime bo objavljeno naknadno

Predstava z odmorom traja dve uri in dvajset minut.

Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je čvrsto zasidral v muzikalnem kánonu Zahoda. Njegovi baleti so že pred prvo svetovno vojno postali klasika ter so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi baleti na svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, razumljivostjo, poetičnostjo in dognanim umetniškim izrazom. Pri nas se z njimi srečujemo že od leta 1921, ko je bilo v Ljubljani prvič na sporedu Labodje jezero, 1940 je sledil Hrestač in 1964 Trnuljčica.

Leta 1890, ko je bil Čajkovski že dolgo znan in uveljavljen skladatelj, se je dvignila zavesa Marijinega gledališča v St. Peterburgu na premieri najnovejše baletne produkcije, ki so jo številni poimenovali dogodek stoletja velikega umetniškega pomena, saj je bilo zanimanje občinstva neizmerno in o predstavi se je govorilo že veliko časa pred premiero. Dogodek je bil odločilen tudi za širjenje nešteto impulzov, od revolucije baletne glasbe s konstituiranjem lastnega ruskega baletnega sloga do renesanse klasičnega baleta v našem stoletju. Balet Trnuljčica še danes velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja ter je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja. Prvi je po neuspehu danes morda najbolj znanega baleta Labodje jezero za dalj časa prenehal pisati baletno glasbo, drugi pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji, sloneči predvsem na francoski šoli in njenem slogu, dodal še elemente domače ruske baletne šole in v 19. stoletju razvito italijansko šolo ter tako izdelal lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski. Petipa se je dodobra zgledoval po že uveljavljenem klasičnem slogu baletne predstave, za katero sta do tedaj pisala glasbo v glavnem le Cesare Pugni in Ludwig Minkus. Čajkovski mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je koreograf oprijel dolgega, težkega in trdovratnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo. Zapišemo lahko, da je dosegel v 19. stoletju višek umetnosti koreografiranja, ki je odprla pot renesansi klasičnega baleta v 20. stoletju. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbe Trnuljčice (La Belle au bois dormant) Charlesa Perraulta, ki jo danes vsi poznamo po številnih filmskih, odrskih in drugih priredbah ter je tudi v baletu zastavljena s pridihom pravljičnosti in romantike, kar je Petipaju uspelo ohraniti v neverjetnih podrobnostih. Dodal je še več pravljičnih likov in vse skupaj povezal v virtuozen klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori, med katerimi so denimo znameniti Adagio vrtnic, dramatični Carabossin nastop in lirično sanjski prizor v drugem dejanju Grand pas de deux …

Besedilo: Tatjana Ažman