Dvajset uspešnih sezon Piaf, Edith Piaf

Glasba zavedno ali nezavedno vsakič prodre v najgloblje plasti človeške duše, in takrat se človek sprosti in posluša samo svoje čute.

Mnenja o tem, kdaj umetniška stvaritev postane del t. i. klasičnega repertoarja in kateri so razlogi za to, so različna. Eden ključnih dejavnikov, ki jo med klasike uvrščajo, pa je poleg nagrad in obiska gotovo tudi število odigranih sezon. In Piaf, Edith Piaf, gledališki kabaret z Vesno Pernarčič v naslovni vlogi, letos vstopa v dvajseto sezono. Kar je gotovo dovolj za vstop med »nesmrtne«, hkrati pa odlična priložnost za gostovanje v Linhartovi dvorani, s katerim bo ponovno potrdila, da je še kako živa in pripravljena na (vsaj) še enkrat toliko let odrskega življenja. Z Vesno Pernarčič, ki je legendarna Edith že dvajset let, se je pogovarjal Andrej Jaklič, vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu.

Ne gre drugače, kot da začnemo s povsem običajnim vprašanjem. Ste si kdaj mislili, da bo predstava, nastala kot neodvisna produkcija, z zelo malo produkcijskimi sredstvi, dočakala dvajset let skoraj neprekinjenega nastopanja?
Res moram priznati, da si nikoli ne bi mislila, da bo predstava tako uspešna in da bo postala ena od najdlje izvajanih v mojem repertoarju. Predvsem pa da me bo ta predstava nekako postavila na zemljevid slovenskega gledališča, saj je bila tudi ena prvih neodvisne produkcije, uvrščena v tekmovalni program na Borštnikovem festivalu, kjer je osvojila nagrado za najboljšo glavno vlogo.

Če se prav spomnim, je bil pobudnik celotnega projekta vaš oče. Gotovo je oboževal francosko pevko, a vseeno je potrebno kar precej energije in želje, da občudovanje preraste v glasbeno-gledališko predstavo.
Ja, res me je k temu projektu »prisilil« oče. Dolgo je trajalo njegovo prepričevanje, potem ko sem na maturantskem plesu odpela eno pesem od Piaf. In dolgo sem se upirala. Ko pa je sam napisal besedilo in se odločil sam tudi producirati predstavo, nisem mogla zavrniti. Je pa pri projektu sodelovala vsa moja družina. Brat Matej je tonski mojster, mama Zdenka pa je v začetnem obdobju življenja predstave skrbela za organizacijo.

Premiera je bila v nekdanji Kavarni Union, pravzaprav idealnem prizorišču tovrstnih projektov. Predstava se je zelo hitro po tem začela seliti po dvoranah v Sloveniji in povsod prepričala občinstvo. Kaj se vam zdi oziroma je ključno za takšen uspeh?
Ljudje obožujejo predstave z glasbo. Glasba zavedno ali nezavedno vsakič prodre v najglobje plasti človeške duše, in takrat se človek sprosti in posluša samo svoje čute. Seveda pa je k vsemu pripomogla Piaf s svojo veličino, težkim življenjem in seveda s svojo glasbo, ki jo ljudje še vedno odlično poznajo.

Precej obiskovalcev si predstavo ogleda večkrat. Verjetno je njena odlika tudi v tem, da z vsakim novim gledanjem odkriva nove plasti, ki jih projekt prinaša, poleg seveda vrhunske zvočne kulise. Kako je poustvarjati Edith Piaf ? Je bila zahtevna pevka?
Zahtevna v vseh pogledih (ha, ha …), res je, ni preprosto peti njenih pesmi, saj ima zelo specifičen način petja. Ona pripoveduje svoje pesmi, poje v govornem načinu. Zdi se mi, da zato njene pesmi praviloma bolje »odpojejo« igralci, saj sta za to potrebna igralska izvedba in seveda velik razpon. Predvsem pa je odločilna njena energija, ki je
včasih prav brutalna.

Dve desetletji igranja iste predstave je zelo dolga doba. Jo igrate in pojete drugače kot leta 2004?
Postala je del mene, delček mozaika, brez katerega ne bi bila enaka. Ja, seveda, ko sem začela igrati Piaf, sem bila dvajset let mlajša, na začetku kariere, na začetku življenja tako rekoč, zdaj pa sem že dve leti starejša, kot je bila Piaf ob smrti, in seveda se mi je vmes zgodilo življenje, z vsem, kar prinaša. Veliko lažje jo zdaj razumem, čeprav dokončno nikoli ne bom mogla zares vedeti, kako je stati v njenih čevljih.

Pravzaprav vam projekt zaznamuje, določa tudi sicer izredno bogato in pestro igralsko pot.
Tako je. Imam srečo pri svojem delu, saj mi ga poleg ustvarjanja v matičnem gledališču bogatijo projekti, ki jih lahko počnem zunaj domačega odra. Sodelovanje z drugimi ljudmi, drugimi produkcijami, drugimi mesti, drugimi mediji. Vse to me bogati in osrečuje, zato lahko rečem, da sem našla svojo poklicno srečo.