Za konec leta Gran Bolero Gala

Konec leta bo oder Gallusove dvorane gostil mednarodni plesni spektakel Gran Bolero Gala. Na Ravelovo glasbo so plesalci ljubljanske skupine En-Knap Group in Zagrebškega plesnega ansambla v koreografski zamisli enega najvidnejših koreografov mlajše generacije v Evropi, Jesúsa Rubia Game, ustvarili predstavo energije, želja in obljub. S plesalcem in koreografom predstave se je pogovarjal Dražen Dragojević.
 

Ravel je dejal: »Spisal sem eno samo mojstrovino – Bolero. Žal v njej ni glasbe.« Kako berete to izjavo? In po analogiji, če v Ravelovem Boleru ni glasbe, ali v Gran Boleru ni plesa?
To je zelo dober razmislek. To je razmislek nekoga, ki išče bistvo stvari: ko pravi, da v njej ni glasbe, razmišlja o tem, kaj bi glasba lahko bila, sicer takšne izjave ne bi bilo. Kot umetniki se približujemo bistvu svoje umetniške oblike in poskušamo razumeti, kaj je ples, kaj je glasba, kaj je literatura. In razumem, da gre za nekakšen obljubljen tok, obljubljeno stanje združitve z nečim, združitev ali občutek pripadnosti in svobode v tej pripadnosti. Kako uravnovesiti strukturo in pogled, pripadnost in osebno željo, opazovanje sveta? To je zapleteno.

V nasprotju z znano pesmijo, ki pravi, da ponavljanje »ubija«, vi pravite, da vas ponavljanje rešuje. Kaj vas je rešilo v Ravelovem Boleru in ponavljanju?
Mislim, da ponavljanje v Ravelovem Boleru kopiči energijo, željo, obljubo. Vedno znova obljublja, da boš nekam prišel. In ves čas daje namige, da bi bil kraj, kamor bi prispel, lahko eksploziven ali ekstatičen ali orgiastičen, orgazmičen. Je kot lov, ki vabi. Mislim, da je to tisto, kar te rešuje: pokaže ti delček poti, ki se je ne zavedaš, ki je ne vidiš.

Ali se bo predstava oz. skladba kdaj izčrpala?
Mislim, da nečesa, kar je tako strukturirano, tako v odnosu do glasbe kot do kompozicije, ne bom mogel ponoviti. Ko si v plesu, si precej zaljubljen v njegovo spontanost in prisotnost, živost, ki jo pričara v trenutku in prostoru ter ki ga dela obenem vidnega in skrivnostnega. Telo ima to moč, da materializira stvari, ki niso izrečene, ampak so doživete. Ko delaš koreografijo in stvari organiziraš na določen način, imaš občutek, da jo obenem »ubijaš«. In potem moraš upati, upati moraš, da bo med procesom iz »ubijanja« vzniknilo nekaj več, nekaj, kar rešuje in odrešuje. Ne vem, kako mi je to uspelo. Odmislil sem, da z vsiljenimi idejami morda ubijam talent plesalcev. Čutil sem, da moram ustvariti nekaj močnega, kar plesalcem omogoča, da plešejo in vztrajajo v plesu, občinstvu pa, da se z njimi poveže in vztraja v vezi.

Ikonografija Gran Bolera ima verske motive. Ali je v ponavljanju nekaj verskega?
Vsi obredi se ponavljajo. Moj dedek je bil duhovnik in mi je pripovedoval verske pripovedi. Vsako nedeljo sem hodil v cerkev in bil presunjen nad prostorom. Sveto rešnje telo in kri. Vsi pojejo o čudežih. Za otroka je bil to čaroben prostor. Toliko umetniških del ima to ikonografijo. Predstava je polna verskih motivov – ali mitoloških ali kozmoloških ali kakor koli jih že poimenujemo.

In nekaj misticizma španskega baroka v oblikovanju svetlobe. Naletel sem na dekolonialno branje Ravelovega Bolera, ki pravi, da je v ponavljanju nekaj sufizma, da je v njegovem jedru nekaj misticizma.
Med procesom ustvarjanja Gran Bolera za ljubljanski En-Knap in Zagrebški plesni ansambel sem bral Joyceovega Uliksesa. Misli glavnega lika so me napeljale na misli filozofa Jakoba Böhmeja, da je vsa narava knjiga, ki jo je treba prebrati. In se tako približati Bogu, seveda. Toda vse to – približati se Bogu, oblikovanje enosti, občutiti pripadnost, rešiti se osamljenosti in strahu pred smrtjo – vse to je povezano. In Gran Bolero govori o tem. To vem, ker sem doživel plesalce, ki so po predstavi jokali. Preživeli so to notranje potovanje in razkrili določene stvari o skupnosti, enotnosti, pa vso grozo, ki je del tega procesa iskanja smisla. Življenje je groza, trudimo se za prvi vtis sreče, vendar je težko.

Zaznavam melanholijo. Je v vas ali v vašem delu podton melanholije?
Nisem bil zelo srečen otrok. Nihče ni vedno srečen, a vseeno obstaja razlika. Trenutke sreče sem doživljal nenadno, v poletnih nočeh. Starši so imeli stanovanje z bazenom, tam smo s sosedi preživljali poletja. Nekega večera smo bili tam po večerji, temperatura je bila odlična, bili smo tam z vsemi otroki. In imel sem občutek, da sem del tega sveta. Nenaden občutek, da je to sreča. Biti del vsega tega. To se ne zgodi tako pogosto. Življenje je melanholično stanje, želja, da bi bil del sveta, biti del vsega. Podobno je s plesom: užitek, ki ga doživiš, ko si na začetku, se v procesu dostikrat izgubi. In res te mora poganjati želja, da ga vedno znova odkriješ.

 

NED, 29., in PON, 30. decembra 2024, ob 19. uri
Jesús Rubio Gamo & En-Knap Group & Zagrebški plesni ansambel:
Gran Bolero Gala

Idejna zasnova in koreografija Jesús Rubio Gamo
Izvajalci En-Knap Group
Glasba José Pablo Polo, na osnovi glasbe Boléro (Maurice Ravel)
Produkcija: Zavod En-Knap in Zagrebški plesni ansambel
Več o predstavi in nakup vstopnic >>

V delu združujem matematične strukture s senzorično močjo. Rad gradim formalne arhitekture telesa, ki čustvu omogočijo, da izbruhne. Zelo rad raziskujem male variacije in podrobnosti v ponavljanju, preizkušam ritmične možnosti preprostih dejanj.
Jesús Rubio Gamo

Jesús Rubio Gamo (1982) je neodvisni plesalec in koreograf iz Madrida. Po študiju baleta, sodobnega plesa, gledališča in literature je prejel štipendijo MAE-AECI za študij plesa v tujini. Preselil se je v London, kjer je z odliko končal magistrski študij koreografije na London Contemporary Dance School. Opravil je tudi magistrski študij performativnih umetnosti v Narodnem umetnostnem muzeju kraljice Sofije v Madridu. *Dve leti zapored (2017 in 2018) je bil v okviru mednarodne mreže Aerowaves izbran za enega od dvajsetih najpomembnejših mladih koreografov v Evropi.

Značke
Najbolj brano

Obdarujte s kulturo

Slavnostno odprtje 35. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala

Dvajset uspešnih sezon Piaf, Edith Piaf

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI