Založba Pivec, Maribor 2024


Fragmenti o minevanju

Prozni del obsežnega pisateljskega opusa Milana Dekleva, ki je začel kot pesnik, se večinoma naslanja na prepoznavne usode in izstopajoče osebnosti. Od modernosti razrvan dramatik Slavko Grum ali Alma Karlin, pri kateri Dekleva bolj zanimata njena strast do pisanja in potreba po izražanju kot potne kolobocije, sta v njegovih romanih skoraj naša sodobnika, podobno plesna zanesenjakinja v ameriški puščavi. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, pa je pisatelj na preži za osmišljanjem časa. Premišlja globalne in paradigmatske spremembe, vlogo umetnosti ter iskanje smisla v razpočenem in kaotičnem, nepreglednem in včasih absurdnem svetu. 

V romanu Lističi pride proti koncu k protagonistu in pripovedovalcu nečak, pesnik z brki, v katerem prepoznamo avtorja iz divjih let študentskega prekuca. Prevajalec, ki se odpravlja v kraj otroštva, v Trst, na srečanje iz Italom Calvinom, da bi dorekla nekaj nejasnosti v prevajanem romanu, je torej Deklevov stric Albert Širok, dejaven kulturni delavec v Trstu, ustanovitelj založbe v povojni Ljubljani, tudi prevajalec. Sproti si zapisuje fragmente, s katerimi nima potem kaj početi, saj ga nezanesljiv spomin odnaša v premisleke in premlevanja. Po fašističnem preganjanju, begu v kraljevino Jugoslavijo in deportaciji na jug Italije med vojno se znajde v preganjavičnem povojnem ozračju obnove in iskanja notranjega sovražnika. Med te kot intelektualec vsekakor sodi. Albert se tako spominja živahnega tržaškega kulturnega življenja, srečanja z Ivanom Cankarjem in pojave Itala Sveva, pa tudi slikarja Avgusta Černigoja in še marsikoga. Dekleva se opre na dejstva, da bi bilo njegovo premišljevanje o različnih odtenkih svobode bolj prepričljivo, potem z aforistično priostreno dikcijo Albertov položaj miselno razširi. Vprašanja o konformizmu in uporu, tudi o staranju, predvsem pa o brezdomnosti, povzročeni z nehotenimi selitvami, kar se ob obisku mesta v zalivu spet sproži, so spisana s prepoznavno jezikovno senzibilnostjo. In posebno okretnostjo, ki so ji blizu glasbeni ritmi, tokrat v bolj umirjenem tempu, vse je presvetljeno s presenetljivimi paradoksi, oksimoroni, z bohotenjem metafor. Ker je Albert že upokojen, so pogosti spomini na mrtve ter premisleki o lastni minljivosti in posameznikovi nemoči. Lističi so fragmentaren roman, ki sooči različne svetove ter na ideologijah temelječe politične in kulturne prakse, s tem pa so nedvoumen, vendar spravljiv komentar stoletja. Ob tem dostojen poklon pokončni drži in kulturni zagnanosti strica in njegovega prepišnega življenja. 

Matej Bogataj    
 

Beletrina, Ljubljana, 2023

Zlata mrzlica
Od prvenca Bukovska mati (1986) je Žabot spisal kar nekaj proze o močvirju in morbidnih, skrivnostnih ravninskih okljukih rek, o ljudeh ob reki in njihovih verovanjih, pogosto tudi takšnih, ki so skrivna in drugačna od zapovedanih. Krajini primerno v tej prozi mrgoli prividov ter načeti subjektiviteti primernih stanj na meji med budnostjo in snom, norostjo in obsedenostjo z zlim.

Roman Gral se pripovedovalcu, ki se je iz metropole preselil v rojstne kraje, v kraje začetkov, utrne med gledanjem slike Franca Jožefa in Kristusove podobe. Spomni se svojega sorodnika, ki je po prvi svetovni vojni izginil nekje v Bukovini ali Galiciji kot zataknjen vojni ujetnik. Njegovo zgodbo pripoveduje skozi usodo Lazarja, avstro-ogrskega vojaka, ki ga s skupino kameradov po dolgem in mučnem potovanju z vlakom odložijo v zakotju. Lokalni vojvoda, morda Tatar, jim prinese mernik in zahteva, da ga za svobodo napolnijo z zlatom iz bližnje reke. Muke kolonije ob reki se s tem šele prav začnejo. 

Reka s svojo skrivnostno atmosfero, obdana z mrtvicami in močvirji, je na las podobna prepoznavnim Žabotovim krajinam. Vendar privid zlata, in Lazar ga najde izdaten kos, počasi peha na silo naseljene na rob norosti in čez, v preganjavičnost in prepirljivost. K temu pripomorejo slaba prehrana, nenehno medsebojno spletkarjenje in oprezanje za sotrpini, poskusi bega, ki se končajo v norosti, apatiji in prividih, zraven se pritaknejo še seksualne fantazije. Gral je fantastični roman, nikoli ne vemo, na kateri meji norosti so prividi, ki se brez nadzora vrtijo v nekdanjih vojakih, ob vsem obremenjenih še s podobami klavnice v rovih, kjer so sodelovali. 

Žabot svojo prozo izpisuje v močnih in sugestivnih podobah skrivnostne krajine, s poglabljanjem v notranje in blodne svetove likov, ki jih tokrat zaznamujejo pohlep, krivda in upanje, da bo naslednja kepa zlata omogočila varno vrnitev domov in boljše življenje, kot so ga živeli pred vojno. Seveda se ukvarjajo tudi s smiselnostjo svetovne morije in se tolažijo, da so jih v to poslali tisti, ki bi morali vedeti več, vendar so jim pri tem ves čas lagali v imenu dvigovanja bojne morale. Tudi na račun notranjega miru in celo duševnega zdravja. Gral je izpisan ekstenzivno, z variiranjem istih tem, ki uspešno prozno prelijejo fizično ujetost Lazarja in njegovih v zakotju, hkrati nenehno vrta po notranjih meandrih kolektiva, ki v nemogočih razmerah razpada in se za silo vzpostavlja. Do bridkega konca.
 
Matej Bogataj  

Založba Goga, Novo mesto 2022

Izstopajoča anomalija  v vzorcu

Zbirko Ženska hiša Mirane Likar sestavlja devet zgodb, nabranih večinoma iz balkanskega kotla. Vse zaznamuje izbira pripovedne instance, ki se čim tesneje in brez dodatnega šuma naseli v notranjem svetu portretirancev, popolnoma se priključi na njihovo frekvenco. Kjerkoli, kadarkoli in zgodbe prinesejo prepoznavne in določujoče občutenje; razbeljeno staro jedro nekdaj večkulturnega mesta  doživlja turistično obleganje, vročina in prah gnezdita v uborni dinarski krajini okoli romarskega središča, pa velemestni zabaviščni večer v eni od zahodnih prestolnic, kjer se ga živahni punci krepko nadelata z vsem, kar jima pride pod roke, in tega ni ravno malo. Drugje gre za izpoved ženske, ki je svoj jezik po možitvi z oficirjem in preseljevanjem skoraj pozabila, zdaj pa se boji govoriti, saj jo držijo v šahu, ustrahujejo, skoraj njeni bližnji; s prenosom drame na družinske člane je podobna drugi materi iz zbirke: ta je ubila svojega otroka, medtem ko je mož, izdajalec v očeh svojih, nervozno in v strahu čakal nadaljnjih ukazov svojih nadrejenih, ki so napadali njegovo rojstno republiko in izvorni narod. Ali pa begunec povratnik v naslovni zgodbi tarna, kako so ga ženske izdale in zapustile, zdaj pa je v medprostoru, ne pripada ne enim ne drugim, za svoje se ni boril, zato ignoranca, tuji ga ne bi marali v vsakem primeru; vse ob primeru ženskega dela stare mostarske hiše, kjer vidimo nekdanjo urejenost regije pod muslimani kot bolj pregledno in marsikje celo bolj pravično od današnje. 

Sicer imajo glasovi – tako je bil, značilno, naslov tudi ene njenih prejšnjih – v zgodbah Mirane Likar kar najbolj različne oblike; enkrat glas posodi odraščajnikom, ki jih sezonsko izkoriščajo, oni vmes poskušajo na obiskovalce samostana, posebej premožne tujce, narediti vtis in morda celo izposlovati obljubo kakršnega koli posla, vendar jih potem prehiti sovražna sreča. Ali pa odraščajnica rešuje zagate z Miklavžem in podobnimi obdarovalci ali pa gre za glasove iz anonimne množice, s pomočjo katerih poskuša prodreti za naličje družinske tragedije, ki jo je potenciral razpad nekdanje skupne države; ne glede na starost, spol in kondicijo portretirancev Likar k njim pristopa z veliko empatije, z dobro razdelanim notranjim vpogledom, tudi slogovno nadvse razgibano, pravzaprav si vsaka zgodba šele mora najti pripovedni glas, ob tem je očitna avtoričina vse bolj suverena pripovedna kondicija. 

Matej Bogataj   

Založba Beletrina, Ljubljana 2022

Samostanski bajer v Šiški

Pred kratkim preminuli Lado Kralj je eden tistih uspešnih in priznanih slovenskih prozaistov, ki so začeli pisati v zrelih letih in po uspešnem delovanju na drugem področju; eden takšnih je bil tudi zdravnik Danilo Lokar, tudi sicer predvsem med zdravniki, pa tudi v drugih poklicih najdemo kar nekaj takšnih, ki pišejo memoarsko literaturo ali fikcijo. Vendar se gledališčnik Lado Kralj, vodja in utemeljitelj gledališča Pekarna, dramaturg in teoretik predvsem avantgardnih gibanj, v svojem pisanju bolj spogleduje z literarno tradicijo in iz nje črpa, zgodbe iz zbirke Kosec koso brusi so skoraj aktualizirane srednjeveške moralitete, roman Če delaš omleto je življenjska zgodba zagrizene, nepopustljive  revolucionarke Milene Mohorič, ki je zaradi prisege Stalinu prišla v nemilost po resoluciji Informbiroja. 

Ne bom se več drsal na bajerju govori o samostanu na meji med Zgornjo in Spodnjo Šiško med okupacijo, ko so mladi vosovci v bližini likvidirali italijanskega policijskega pomagača, se zraven zaljubljali in se potem pred internacijo izvlekli čez žico v partizane. Ivan Knez je mlad fante, vrstnik Marjančka iz Rožančeve Ljubezni, opisa medvojne soseske Zelena jama; Ivanov ljubezenski konkurent je italijanski poročnik in ljubavni trikotnik se prekine s pobegom punce k svojim na Gorenjsko in potem čez mejo. Ivan po vojni sanjari, da bi se ji pridružil v »svobodnem svetu« in po razočaranju nad oblastjo, ob ugledanju razlike med optimistično teorijo o prihodnosti in enakosti vseh ter povsem drugačno prakso išče luknjo, skozi katero bi se prerinil čez Karavanke. Vendar Kralj kot eden najboljših poznavalcev kulturnega življenja med obema vojnama v roman vplete pomembne reference iz tega časa, ne le Delakovo gledališko avantgardno udejstvovanje ali žalostno usodo Hinka Smrekarja, privzame tudi Kocbekovo novelo Črna orhideja o žrtvovanju in likvidaciji v imenu ohranjanja skupnosti. Kraljev roman je niz močnih podob nekega časa, ki nam priklicujejo (verjetno) grenkosladke anekdotične epizode iz negotovega časa, ob tem popisuje okupacijsko grozo, nesmiselne smrti, italijanske represalije, utemeljene s prepričanjem o tem, da jih niso dovolj pobili. Ne bom se več drsal na bajerju je intimna, tu pa tam duhovita, z ironijo in suverenim pripovedovalcem pregnetena zgodba o odraščanju in kaljenju mladostnikov pred razkošno, natančno in preverljivo izpisano zgodovinsko kuliso.

Matej Bogataj  
 

Nepovratno
Založba Goga, Novo mesto 2022

Jedrt Maležič je že v zbirki kratkih zgodb Bojne barve na duhovit in zafrkljiv, morda le blago   začinjeno polemičen način vnesla v pisanje o različnih oblikah spolnosti in ljubezni svežino ter opustila prejšnjo viktimizacijo istospolnih partnerjev in njihovih srečevanj. Ne edina, tudi nekatere pisateljice in aktivistke so zaznale, da je enako kot zunanje nepriznavanje za istospolne pare in partnerstvo nevarna tudi izpostavljenost zveze času, vsakdanji rutini, da tudi »ljubezen kot vsaka druga«, kot se je glasil naslov enega od lezbičnih filmov na takratnem Magnus festivalu, krhka, neobstojna in se sčasoma skvari. 

Podobno kot v filmu Nepovratno Gasparja Noéja ali v romanu Časovna puščica Martina Amisa spremljamo drastičen in juridičen razpad ter začetek ljubezenske zveze, partnerstva in starševstva kot duhovito in neprizanesljivo potovanje v času proti začetku. Vse od začetne treme in zavedanja, da se jima je »zadogajalo«, prek spopadanja s predsodki, nič manjšimi znotraj scene oziroma »skupnosti« kot med žugajočimi večnimi moralizatorji, do končnega razpada zveze, razhoda, celo prepovedi približevanja. Križci, krožci so roman o prebolevanju in najbolje, surovo in tudi samoironično so izpisani tisti deli o jezi, o nerazumevanju in nesprijaznjenju, da kljub obljubam o »večno skupaj« in prepoznavanju usojenosti tudi takšne zveze razpadejo, toliko bolj boleče in težje razumljivo za zavrnjenega, če gre za konkurenta drugega spola. Seveda je dinamika znotraj »plus- dvostarševske« lahko še bolj intenzivna in Gigi, kot je ime pripovedovalki, naredi tudi kakšno štalo, podkrepljena s prazničnim nalivanjem in prekajevanjem, nato pa po junaškem nastopu preboleva moralnega mačka ter se terapevtsko spominja začetkov in pasti v nadaljevanju. 

Maležič je kot v romanu Vija, vaja, ven glede duhovnosti tudi zdaj posmehljivo neprizanesljiva do vseh, opravljivih šepetalk s scene, zapletov okoli pojavljanja v medijih kot zgledna istospolna družina, tudi glede Gigine (ne)sposobnosti, da bi bila enakovredna mati odraščajoči hčeri, ob večnem, četudi neizrečenem očitku, da ni njena biološka mati. Križci, krožci so še eno spretno in z globoko vpletenostjo, pa tudi duhovito distanco izpisano delo, ki nam kaže specifiko ljubezenskih razmerij in hkrati univerzalnost izročenosti ljubezni času ter izpostavljenost minevanju, usihanju in razpadu. 

Matej Bogataj 
 

Nikjerdom, nepovratno

Z romanom Čefurji raus!, ki je dobil naslov po grafitu na pročelju v centru prestolnice, je Vojnović vzpostavil fužinščino kot literarni jezik, ki je na sledi dvojezičnim nabritim puncam iz romana Fužinski bluz Andreja Skubica. Prvenec, ki je bil uspešnica in se mu je poznalo, da je nastal kot predelava uspešno posnetega filmskega scenarija, je govoril o odraščajnikih s Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in sploh dela z vrstniki probleme, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi razmislil o poklicnih možnostih, in takrat vidimo, da je enako izkoreninjen in breztemeljen v obeh prividnih domovinah. 

Đorđić se vrača govori o Marku, ki se po desetih letih vrne na Fužine. Zdi se nam, da zaradi očetovega tumorja in operacije, kar doma sproži silovite drame, očetova je zanikovalna in bolj minimalistična, materina je nadvse patetična in napeta. Vendar to ni edini razlog, Marko je denimo moral iz Visokega, ki je pretežno muslimanizirano in tam točno vedo, da ni »Slovenac«, temveč bolj Srb, vsaj po izvoru, k sorodnikom v Republiko Srbsko, kjer pa iz čistega preužitka in malo tudi upora lokalnemu mogotcu spelje zdolgočaseno ljubico. In mora pobegniti, ker mu naprtijo še vsa nerešena kazniva dejanja. Vendar Fužine niso več enake; prijatelji, nekdanji narkomani in drobni lopovi, so bodisi v zaporu, ker so spoznali, da je to najlažje (hrana in streha nad glavo), drugi so se versko radikalizirali in imajo zakrite ženske, preostali so se s Fužin, ki so medtem postale elitna in s tem cenovno nedostopna soseska, izselili. Marko kot Marko, ne more iz svoje kože. Bosna mu ni koristila, dela stvari, ki so na mejah, obeh mejah dovoljenega, ne zna prijateljem reči ne, čeprav ve, da se konča z ruiniranjem lokala, primitivnim izzivanjem in kakšnim blagim šamarjem. Še vedno sta Markovo rezoniranje in celoten roman spisana kot posrečen približek jezikovnemu konglomeratu, v katerem ne manjka pokvečene slovenščine, tudi na »neustreznih« delih, še vedno je miselni svet njega in staršev stkan iz starih pregovorov okolja, iz katerega prihajajo, še vedno je imidž čefurjev in tistih drugih nekaj, kar mora biti opazno in provokativno, še vedno nastajajo prelomi in prekrivanja jezikov, ki jih govorijo doma, in jezika večincev. Stanje na terenu se je kvečjemu zaostrilo in tudi Marko se še vedno frajeriše, večinoma v škodo sebi in nevarni meji, ki ga zlahka naplavi med pozaprte in radikalizirane rojake. Đorđić se vrača je napet, v distanciranem in posmehljivem, vendar tudi malce otožnem tonu spisan roman o pasteh odraščanja in o domu, ki ga ni bilo – in ga tudi ne bo.

Matej Bogataj

Ujetnik v gradovih

Merc svoj strastni in široki pripovedni zamah dokazuje tudi v romanu s podnaslovom »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«, v katerem se osredotoča na neločljiv preplet genialnosti in norosti avtorja Črnih mask, opere po besedilu Leonida Andrejeva. Ker je roman spisan v modernističnem slogu, s prepletanjem različnih časov, ki so v pretežno hospitaliziranem Kogoju stisnjeni v en sam zdaj, s prepletom norosti, bolečine in vizij, je pripovedovalec pričevalec, Polikarp, ki je spremljal proces skladateljevega zdravljenja in ga je ob tem tudi sam deležen; gre seveda za nekredibilnega pripovedovalca, kar priznava.

Merc se pri pisanju nasloni na podatke iz Kogojeve biografije, ki vključuje dolgoletno, poltretje desetletje trajajoče bivanje na Polju, pod oskrbo primarija Kanonija, ki je v psihiatrični ustanovi živel s svojo družino, kar že kaže zametke poznejše antipsihiatrije in dezinstitucionalizacije. Ravno Kanoni, partizan in partijec, je glavni Kogojev sogovornik; posluša številne, na valovih prihajajoče blodnje in aktualistične preslikave najbolj znanega skladateljevega dela s stanjem zunaj, v tako imenovani normali. Ki je seveda obremenjena s simbolnim padcem in spremembo gospodarja v Angelskem gradu, ki ga v fantazijski drami Črne maske zavzamejo preoblečeni povabljeni ter je sploh vrsta izdaj in zamenjav, občutljivi Kogoj pa jih prenese na vsakokratno realnost, tudi na svoje medvojno bivanje v bližini Turjaka okoli kapitulacije Italije. Skladateljeva psiha je pomnožena in se ima včasih za umrlega brata Jurija, drugič se mu zdi, da je plemenitega porekla. Merčev roman se razvija v dolgih pogovorih med psihiatrom kot najboljšim in najbolj razumevajočim poslušalcem ter Kogojevo norostjo, ki prihaja v valovih in jo podžgejo tudi poskusi, da bi se pacienti zdravili z umetnostjo, da bi zvadili divjo in razsekano opero ter jo uprizorili. Seveda se konča v vsesplošni zmedi in s pozivom k prekucu, kar pa ostane nekaznovano, ker gre za ustanovo, ki je skoraj država v državi. Posebno mesto je namenjeno tudi Marijevi ženi, ki je žrtev moževe genialnosti, trpeča spremljevalka njegove bolezni, ki zanemari slikarsko uspešno pot. Ne manjka opisov Kogojevih opolzkih in nasilnih pijanskih nastopov v lokalih okoli Opere in na ljubljanskih ulicah.

Merčev roman se izsekov iz Kogojevega romansiranega in na posamezne postaje osredotočenega življenjepisa loteva skladateljevi norosti primerno; v več ponavljajočih se valovih, z naslonitvijo na besedilo Andrejeva, ki je norost sprožilo ter je zaradi oblegovalske vihre kaotično z zamenjavami in preoblekami. To je gosto nabit pripovedni tok, ki formalno odraža turbulentnost takratnih časov, zaznamovanih, kot je današnji, s kugo ekskluzivnih ideologij.

Matej Bogataj