Milan Dekleva: Lističi

Založba Pivec, Maribor 2024


Fragmenti o minevanju

Prozni del obsežnega pisateljskega opusa Milana Dekleva, ki je začel kot pesnik, se večinoma naslanja na prepoznavne usode in izstopajoče osebnosti. Od modernosti razrvan dramatik Slavko Grum ali Alma Karlin, pri kateri Dekleva bolj zanimata njena strast do pisanja in potreba po izražanju kot potne kolobocije, sta v njegovih romanih skoraj naša sodobnika, podobno plesna zanesenjakinja v ameriški puščavi. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, pa je pisatelj na preži za osmišljanjem časa. Premišlja globalne in paradigmatske spremembe, vlogo umetnosti ter iskanje smisla v razpočenem in kaotičnem, nepreglednem in včasih absurdnem svetu. 

V romanu Lističi pride proti koncu k protagonistu in pripovedovalcu nečak, pesnik z brki, v katerem prepoznamo avtorja iz divjih let študentskega prekuca. Prevajalec, ki se odpravlja v kraj otroštva, v Trst, na srečanje iz Italom Calvinom, da bi dorekla nekaj nejasnosti v prevajanem romanu, je torej Deklevov stric Albert Širok, dejaven kulturni delavec v Trstu, ustanovitelj založbe v povojni Ljubljani, tudi prevajalec. Sproti si zapisuje fragmente, s katerimi nima potem kaj početi, saj ga nezanesljiv spomin odnaša v premisleke in premlevanja. Po fašističnem preganjanju, begu v kraljevino Jugoslavijo in deportaciji na jug Italije med vojno se znajde v preganjavičnem povojnem ozračju obnove in iskanja notranjega sovražnika. Med te kot intelektualec vsekakor sodi. Albert se tako spominja živahnega tržaškega kulturnega življenja, srečanja z Ivanom Cankarjem in pojave Itala Sveva, pa tudi slikarja Avgusta Černigoja in še marsikoga. Dekleva se opre na dejstva, da bi bilo njegovo premišljevanje o različnih odtenkih svobode bolj prepričljivo, potem z aforistično priostreno dikcijo Albertov položaj miselno razširi. Vprašanja o konformizmu in uporu, tudi o staranju, predvsem pa o brezdomnosti, povzročeni z nehotenimi selitvami, kar se ob obisku mesta v zalivu spet sproži, so spisana s prepoznavno jezikovno senzibilnostjo. In posebno okretnostjo, ki so ji blizu glasbeni ritmi, tokrat v bolj umirjenem tempu, vse je presvetljeno s presenetljivimi paradoksi, oksimoroni, z bohotenjem metafor. Ker je Albert že upokojen, so pogosti spomini na mrtve ter premisleki o lastni minljivosti in posameznikovi nemoči. Lističi so fragmentaren roman, ki sooči različne svetove ter na ideologijah temelječe politične in kulturne prakse, s tem pa so nedvoumen, vendar spravljiv komentar stoletja. Ob tem dostojen poklon pokončni drži in kulturni zagnanosti strica in njegovega prepišnega življenja. 

Matej Bogataj