Enji

Enkhjargal Erkhembayar, glas; Philipp Schiepek, kitara; River Loring Adomeit, bas

Enkhjargal Erkhembayar, krajše Enji, glasba pomeni svobodo, izvirnost, samosvojost, pripadnost, v njeni glasbi se zrcalijo barve, naravni pojavi in skoznjo izraža neizgovorjena čustva, ki se dotaknejo poslušalcev, četudi ne govorijo njenega jezika. Ustvarja emotivne in osebnoizpovedne pesmi, ki koreninijo v mongolskem ljudskem izročilu.

Enji je bila rojena v Ulan Batorju in v tesno prepleteni družinski skupnosti odraščala v jurti, značilnem nomadskem bivaku. Vsakdan delavske družine sta spremljala glasba in petje in starša sta Enji spodbujala pri njenem glasbenem ustvarjanju. Sprva se je zapisala pedagoškemu poklicu in glasbo poučevala na osnovni šoli, a jazzovska delavnica, ki jo je v Mongolijo pripeljal Goethe Institut, je njeno življenje postavila na glavo. Sprejeta je bila na münchenski konservatorij in med študijem spoznala, da je petje njena življenjska strast. S podporo Goethe Instituta je posnela prvenec Mongolian Song – album tradicionalnih mongolskih pesmi v jazzovskih aranžmajih z vrhunsko zasedbo, spremljali so jo legendarni bobnar Billy Hart, pianist Paul Kirby, saksofonist Johannes Enders in basist Martin Zenker. 

Poznanstvo z Martinom Bruggerjem, lastnikom založbe Squama Recordings, je dalo polet njeni avtorski ustvarjalnosti. Enjin drugi album Ursgal je nastal med pandemijo, ko se je, sicer vajena življenja v povezani skupnosti, naenkrat znašla v osami in se prvič soočila z  vprašanjem, kdo je pravzaprav, ko je sama. Odgovor je našla v ljudskem mongolskem izrazu urtiin duu, v prevodu »dolga pesem«. »Po očetovi strani so na podeželju peli v tem slogu, zato mi ta nekako pripada,« je dejala v nekem intervjuju. Pevci besede in zloge podaljšujejo v vibrirajoče linije, ki lahko trajajo tudi več minut. »V naših dolgih pesmih ni taktov ali natančnega tempa. Zvočni valovi se poljubno raztezajo po prostoru. Gre za nekakšno slikanje melodije. V pesem tako vneseš svojo energijo in občutek za ritem ter se tako svobodno izražaš. Tehnike petja in ustvarjeni zvoki so vselej v stiku z naravo. V glasbi tako na primer lahko slišimo zvoke vode, živali ali gora,« je Enji opisala svoj stil petja.

Na tretjem avtorskem albumu je presegla strukture zahodnjaškega glasbenega kanona, ki se jih je učila na konservatoriju, ter poleg dolgoletnih glasbenih sodelavcev, kitarista Paula Brändla in basista Munguntovcha Tsolmonbayarja, v studio povabila brazilski glasbenici, bobnarko Mario Portugal in klarinetistko Joano Queiroz. Doslej svoj najbolj oseben album je naslovila Ulaan, kar v mongolščini pomeni Rdeča. To je bil namreč njen vzdevek od otroških let. Kot dojenček se je tako jokala, da je postala čisto zaripla v obraz, in zato sta jo starša klicala Rdeča. 

Gre za eleganten in močan preobrat v tradicionalni mongolski glasbi, so zapisali v The Guardianu. Washington Post pa je ob njenem koncertu pripisal: »Njene pesmi zvenijo tako domiselno, tako svobodno, a hkrati tako prizemljeno – in če na koncu umirijo vaš um, cilj ni bil, da bi ga otopele, temveč da bi ga odprle.«