Ana Pandur: Tris

trís -a m (ȋ),  kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma

Sto minut za bivanje. 

Plesno - glasbena prestava TRIS v stotih minutah modificira in v celovito arhitekturo osmišlja tri samostojno nastale plesno - glasbene projekte, ki so nastajali v obdobju zadnjih štirih let. Tris v glasbeni in performerski družbi treh nadvse raznolikih, izjemnih glasbenih ustvarjalcev skupaj z Ano Pandur ponuja razmislek o načinih bivanja. 

Pot, ki jo prehodi TRIS, sega od vznika nesnovnega tretjega v preseku glasbene in plesne govorice, preko iskanja svobode v letenju ob predpostavki ideološke sprevrnitve ustvarjalne misli in se dovrši v vzpostavljanju lastnega igralnega polja tišine, beline, samote in telesa v njih.

Marija brez glasu v duetu s tolkalistko Špelo Mastnak in z glasbo Mateja Bonina je zdrs, nesnovno tretje, ki vznika v preseku dveh govoric, na meji med projekcijo in resničnostjo. Izhodišče je vselej individualna izkušnja plesalke in glasbenice, ki lahko pripoveduje le o poznanem, prepletena z vprašanjem, kje v procesu se nahaja širina univerzalnega, občečloveškega, povezovalnega, ki se tolažilno pretaka nazaj v partikularno. Konstanta ostaja žensko (plesno) telo, ki se sprehaja na meji med komunikacijo s seboj in z zunanjostjo, obenem pa ostaja polje projekcij, dvomov in iskanja lastnega prostora, subjekt in objekt hkrati.

Črni zvoki v duetu z Damirjem Avdićem in njegovo glasbo nudijo nudi izhodišče za razmislek o pomenu ter moči ustvarjanja, obenem pa odpira tudi vprašanja o ideološki zlorabi transformativne moči umetnosti. S Črnimi zvoki se podajamo v raziskavo polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu in njunimi implikacijami v družbenem. Lorcovo besedilo kot inspiracija in idejna podstat osmišlja osrednjo temo, ki je  v paradoksalnem razmerju sprevrnitve pomena, ki je je bilo besedilo deležno v 20. stoletju, s poudarkom na ponavljanju zgodovine.  Izpovedovanje svobode, ki je nadžanrska, iskanje smisla in lepote znotraj danih razmer, ali pa njim navkljub, je ključno. Predstava Črni zvoki tematizira večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju. Vsak sistem, kot je igra, ima tudi možnost napake, zdrsa. Istočasno lahko zdrs privede do ideološke sprevrnitve, ki novo nastalo igro, ki je brez zadnje misli, sprevrže v orodje manipulacije in hkrati z njo manipulira. Tehtnica se lahko nagne v eno ali drugo smer. V iskanju presečišča med dvema svetovoma, kjer je bližina konca/smrti zmeraj že vnaprej predvidena, bodisi zaradi produkcijskih, ideoloških ali političnih razlogov, prevprašuje,  kakšne so lahko posledice ideološke zlorabe ustvarjalne misli.

Beli šum, plesni solo z glasbo Mateja Bonina v funkciji negativa vodi v vzpostavitev lastnega igralnega polja. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo. Kakšna so pravila igre v dani situaciji, kaj se sme, kje so meje in kaj je tisto, kar jo določa. Vzpostavljanje lastnega prostora, ko je preostala le še samota. Kdo vidi koga in kako meje posameznikovega sveta vplivajo na meje posameznikove svobode. Plesno - glasbeni projekt Beli šum se ukvarja s tematiko samote, izolacije, kaznovanja in simbolne izločitve, ki je posledica nekonformizma z aktualno družbeno paradigmo in njenimi implikacijami.

Ana Pandur, je avtorica, koreografinja, plesalka, hispanistka in filozofinja je že v času študija na FF v Ljubljani kot izhodišče svojega umetniškega ustvarjanja in preučevanja privzela flamenko in njegovo aplikacijo v sodobne uprizoritvene prakse. Po izobraževanju iz klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu. Po povratku v Slovenijo je ustanovila PKD Flamenko, ki ga vodi še danes in iz katerega izhajajo najvidnejša imena sodobne flamenko panorame v našem prostoru. Zadnjih dvajset let deluje kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami, s sodobnim plesom in gledališčem. Na Akademiji za ples v Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem ustvarjanju, v katerem vzpostavlja svojstven avtorski, koreografski in uprizoritveni jezik, povezan s flamenkom. Kot koreografinja, plesalka ali performerka sodeluje s številnimi glasbeniki, režiserji in koreografi doma in v tujini, obenem pa se intenzivno posveča oblikovanju giba za gledališče in ustvarjanju lastnih projektov.

Matej Bonin, rojen leta 1986 v Kopru, je diplomiral iz kompozicije pod mentorstvom prof. Uroša Rojka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, smer kompozicija-glasbeni teater, pod mentorstvom prof. Beata Furrerja. Za svoj študij v tujini je bil prejemnik štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

Za svoja dela je prejel več nagrad, med drugim Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani leta 2008, na priporočilo dirigenta in skladatelja Petra Eötvösa je bil v letu 2014 prejemnik nagrade Gargonza Arts Award. Na 62. mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Talinu 2015 je zmagal v kategoriji “do 30 let” s skladbo Cancro (za simfonični orkester). Leta 2016 je bil prejemnik delovne štipendije Ministrstva za kulturo. V letu 2017 je svoje delo Shimmer II predstavil na festivalu “cresc...Biennale für Moderne Musik Frankfurt Rhein Main”, v sklopu kompozicijskega seminarja, ki ga organizira Ensemble Modern. Septembra 2021 je bila v Kölnski operni hiši premierno izvedena kratka opera Lunarium, za katero je Bonin prispeval glasbo. Med zadnjimi deli velja izpostaviti dela Gimnastika ne/smisla II (2021), Eppur si muove IV – koncert za saksofon, tolkala in orkester (2022) Gimnastiko ne/smisla III (2023). 
Njegova dela so bila izvedena na številnih festivalih doma in v tujini (Musica Viva Festival Munich, Warsaw Autumn, Alte Oper Frankfurt, Budapest Music Center, New Directions Festival, Gare du Nord Basel, Cankarjev dom, Slovenski glasbeni dnevi, Slowind festival, Bienale za sodobno glasbo Koper, itd.) 

Damir Avdić, kitarist, pisatelj in performer, rojen v Tuzli 1964. 
Objavil je pet romanov, "Na krvi ćuprija" (2005), "Enter Džehenem" (2009), "Tiket za revolucijo" (2012), "Ne želim da pobjedim" (2014), "Rodeo" (2017) in zbirko pesmi "Kuda sestro".
Samostojno je objavil osem albumov: Od trnja i žaoka (2004), Mrtvi su mrtvi (2008), Život je raj (2010), Mein kapital (2012), Human reich (2013), Manjina (2015), Amerika (2017) in Radikalno šik (2019).
Monodramo "Most na krvi", z avtorskim besedilom  je uprizoril z režiserjem Maretom Bulcem v gledališču Glej (2009). Avtorsko dramo "Mefisto" pa v Mini teatru, v produkciji Maska (2016). Ustvarja glasbo za gledališče in film. Prejel nagrado Vesna, za najboljšo filmsko glasbo v Portorožu za film Družinica (Jan Cvitkovič) in film Ivan (Janez Burger) (2017), ter Boršnikovo nagrado za najboljšo glasbo v predstavi Antigona (Eduard Miller), SNG Drama (2017).

Špela Mastnak je slovenska tolkalistka, ki živi in ustvarja v Frankfurtu na Majni v Nemčiji in se večinoma ukvarja z različnimi glasbenimi in gledališkimi projekti. 
Tesno sodeluje z Ensemble Modern, HR Symphony Orchestra, ansamblom za sodobno elektronsko glasbo NAMES, No Borders Orchestra in pa gledališkim režiserjem Ulrichom Raschejem in skladateljem Nico van Werschom, katere glasbeno teatralna dela so redno nagrajena z nagradami in posebnimi dosežki za gledališče na nemškem govornem področju.
Do sedaj je ustvarjala s kreativnimi umetniki, režiserji in skladatelji sodobne in gledališke glasbe kot so Heiner Göbbels, Meg Stuart, Helga Davis, Richard Tognetti itd., ter skupaj s Paulom Beckettom na rezidenci v Stiftung Bauhas Dessau predstavila lasten glasbeno vizualni projekt. Z kontrabasistko Margherito Naldini prav tako ustvarjata glasbo za neme filme. 
Špela je nastopila na festivalih, kot so Salzburg Festspiele, Salzburški bienale, Cresc Biennale Frankfurt, Darmstadt Ferienkurse für Neue Musik, Schnittpunkt Neue Musik Santa Cruz Festival v Boliviji itd.