V predstavi je uporabljen odlomek pesmi Fly Me to the Moon Franka Sinatre, ki jo zapoje Ostap Korošec.
V svetu, ki se končuje, v katerem je grožnja vojne, revolucije, smrti neprestano na obzorju, v salonu pred francosko revolucijo in v bunkerju po tretji svetovni vojni … Kaj drugega nam preostane, kot – ubijati čas? In kakšni bi v takšnem izpraznjenem, krutem svetu sploh lahko bili medčloveški odnosi, če ne kruti, izpraznjeni, osnovani samo na transakcionalnosti, perverziji ter dinamikah prevlade in podrejanja? Nekdanja in ponovna ljubimca Merteuil in Valmont si v svojih srečanjih v brezprostoru in brezčasju čas krajšata z igricami kratkotrajnega užitka in boja za prevlado, a nikoli ne moreta uiti svoji skupni prihodnosti, skupni prihodnosti nas vseh.

Predstava traja 70 minut in nima odmora.
 

Avtorska predstava Nimam problema! Mladega odra Amo izhaja iz pereče problematike vrstniškega nasilja, ki ga danes imenujemo bullying. Ideja ne izhaja le iz občutkov mladih ustvarjalcev ali pojavnosti tovrstnih dogodkov v medijih, temveč tudi iz dejstva, da se je pogostost nasilja med vrstniki v nekaj letih znatno povečala. Ukrepi, ki jih pripravljajo institucije, pa problematiki ne sledijo, včasih jo le še povečujejo. Ustvarjalci skozi različne gledališke metode preizprašujejo: Zakaj prihaja do takšnega vedenja? Kaj so razlogi za izbruhe in ali je v naši moči, da jih preprečimo? Kako lahko na prvi pogled nedolžno zbadanje privede do grobega obračunavanja? Ter kako v svet ustrahovanja, zmerljivk, zbadljivk in izločevanja iz družbe zaradi drugačnosti vstopajo mladi, ki šele iščejo svoj prostor v svetu?
 

Dramski omnibus ali predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del, V dobri družbi je priredba devetih kratkih zgodb iz zbirke Dobra družba pisateljice in pesnice Ane Svetel. 

Vse zgodbe imajo enako izhodišče: voznik je ponudnik prevoza in ima svoj profil na spletni strani Prevoz.org. S sopotnikom ali več njimi mora preživeti nekaj časa skupaj in praviloma se med njimi vzpostavi dialog, ki razkrije pestro paleto značajev, pogledov na svet in tudi predsodkov do vseh vrst drugačnosti. V avtu se srečujejo neznanci in nekdanji znanci, vsi prizori pa odlično odslikavajo družbo sodobnega časa, ki za navidezno odprtostjo skriva ozkoglednost, zadrtost in nezaupanje. 

Plesno-gibalna delavnica približuje umetniško prakso in metodologije dela, uporabljene v predstavi Mašina, ter jih odpira. V avtorskem delu Bojana raziskuje strategije uprizarjanja in odkrivanja različnih performativnih mehanizmov za naslavljanje vprašanj iz intimnega korpusa v javno sfero. Delavnica se začne z ogrevalnim delom s poudarkom na anatomiji telesa in zaznavanju telesa kot celote. V ustvarjalnem delu bomo raziskovali koreografske postopke, ki vključujejo načela repeticije, akumulacije in kompozicije v plastenju različnih elementov uprizoritve.

Delavnica je brezplačna, primerna je za vse z dobrim plesnim predznanjem.
Obvezne prijave sprejemamo na e-naslovu bojanamisic@yahoo.com.

Udeleženci delavnice imajo možnost ogleda predstave po znižani ceni (7 EUR).

Več info o Bojani:
https://koreografski.info/bojana-robinson/
https://nda.si/Bojana-Robinson
 

Bojana Robinson je plesalka in koreografinja, ki je diplomirala na Salzburg Experimental Academy of Dance (SEAD) in končala Erasmusov program Dance as integrated in society and humanity (SEAD in SNDO). Plesala je v predstavah (izbor) Borisa Čakširana, Rebecce Murgi, Vite Osojnik, Boštjana Antončiča, Kaje Lorenci, Mateje Bučar, Snježane Premuš, Andreje R. Podrzavnik. Kot koreografinja je sodelovala v dramskih predstavah v režiji (izbor) Anđelke Nikolić, Ivane Đilas, Selme Spahić, Snežane Trišić, Juša Zidarja, Maše Pelko. Ustvarila je sodobnoplesno koreografijo za Ansambl Kolo v Beogradu in gib za celovečerni film Ničije dete Vuka Ršumovića. Avtorska predstava Oh how very ordinary (soavtorica Katja Legin) je gostovala na festivalu Mladi levi 2022, Krušče festival 2022, Desire Central Station Festival 2022 in Gibanica 2023. Predstava Žirafe ne znajo plesati v sodelovanju s Katjo Preša je bila del programa Vodnikove domačije in je gostovala na festivalu Bobri 2023.

Uvod v kompozicijo 21. stoletja
.abeceda [ansambel za novo glasbo]

RECITAL je koncertni cikel, ki ga v produkciji Inštituta .abeceda in Cankarjevega doma dvakrat letno izvede .abeceda [ansambel za novo glasbo]. Letošnji ediciji sta posvečeni solističnim nastopom sodelujočih v programih Inštituta .abeceda, ki se obenem predstavijo v vlogi kuratorjev lastnega koncertnega programa. Tako bodo violinistka Anja Kralj, saksofonist Maj Brinovec in violist Domen Kužnar predstavili sodobne skladbe za solistične inštrumente – številne med njimi so nova dela in so bodisi rezultat ustvarjalnega dela izvajalcev bodisi njihovega intenzivnega sodelovanja s skladatelji.

Koncert bo ob 19:00 uvedel pogovor s sodelujočimi umetniki.

Program:
Maximiliano Soto Mayorga, Anja Kralj: Sinfonia

Anja Kralj, violina

*
Maj Brinovec: novo delo
Lan Podletnik Ašič: novo delo
Giacinto Scelsi: Maknongan

Maj Brinovec, bariton saksofon

*

Atli Ingolfsson: The Elves Other’s Self
Domen Kužnar: Solo
Ulfar Ingi Haraldsson: novo delo

Domen Kužnar, viola

Violinistka Anja Kralj (2000) trenutno opravlja magistrski študij na Univerzi za umetnost Folkwang v Essnu in Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Leta 2023 je postala članica Mladinskega Orkestra Evropske Unije (European Union Youth Orchestra), od istega leta sodeluje tudi z Inštitutom .abeceda kot članica ansambla .abeceda [ansambel za novo glasbo], kot kuratorka koncertnega cikla Studio 8.1 (2024, 2025) ter kot ustvarjalka v rezidenci programa Mladi raziskovalci (2025). V zadnjih letih jo je vse pogostejši in intenzivnejši stik s sodobno glasbo navdihnil tudi za ustvarjanje lastnih kompozicij.

Maj Brinovec je skladatelj in saksofonist. Svoje glasbeno izobraževanje je začel na Glasbeni šoli Krško, kjer se je saksofon učil pri Matjažu Škobernetu ter glasbeno teorijo pri profesorju dr. Petru Ureku. Nato je zaključil študij saksofona in glasbene teorije na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pod mentorstvom profesorja Oskarja Laznika in profesorja Vitje Avsca.
Uspešno je opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer trenutno nadaljuje dodiplomski študij saksofona pri profesorju Dejanu Prešičku ter kompozicije v razredu profesorja Vita Žuraja. Prav tako je sodeloval v programu Erasmus+ na Univerzi v Splitu, kjer je študiral pri hrvaškem saksofonistu in skladatelju Gordanu Tudorju.
Med študijem je sodeloval na več tekmovanjih za saksofon in osvojil najvišje nagrade. Nastopal je kot solist, komorni in orkestrski glasbenik na številnih koncertih in recitalih. Poleg tega je svoje znanje izpopolnjeval na mojstrskih tečajih saksofona pri priznanih profesorjih. Kot aktiven skladatelj je doživel izvedbe svojih del na javnih koncertih v Sloveniji, na Madžarskem, v Italiji, na Poljskem in Hrvaškem.

Domen Kužnar (1998) je slovenski violist in skladatelj. Trenutno opravlja študij viole na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani pri prof. Maji Rome. V sklopu izmenjave Erasmus+ je študiral na Islandski univerzi za umetnost pri profesorjih ?órunnu Ósku Marínósdóttirju in Svavi Bernhar?sdóttir. Je član kvarteta Transposition String Quartet+ in ansambla .abeceda [ansambel za novo glasbo]. Med drugimi so njegovi mentorji Nabuko Imao, Emile Cantor, Peter Barszony, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Helfried Fister in Dré A. Hočevar.

Dogodek podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. RECITAL je program Inštituta .abeceda, ki se izvaja v sodelovanju s Cankarjevim domom

Avtorski projekt KRIK::GRAFIJE je raziskava zapisov v posameznikovem telesu in psihi, ki usmerjajo njegovo delovanje in se kot sistemi gona po užitku izrazijo skozi spolnost. Ustvarjalci na kognitivni in biološki ravni preizprašujejo fenomen zasvojenosti z iskanjem užitka. V virtualni dobi človeško domišljijo še vedno lahko razumemo kot obliko virtualizacije želje, a pojav z umetno inteligenco ustvarjenih vsebin pospešuje premikanje meje našega pojmovanja mogočega. S tem se širi posameznikovo referenčno polje vizualnega materiala in generirajo se nove oblike realizacije spolne sle, zato se ustvarjalci raziskovalnega vprašanja lotevajo s pomočjo snovanja in manipulacije video materialov, sopostavljenih ob telesa performerjev na odru. Skozi zvočne in vizualne pokrajine gledališka predstava razpira temo užitka ter raziskuje dinamiko med telesnimi kemijskimi procesi in načini zapisov oz. kodifikacij izkušenj posameznika, ki se nato kažejo na vedenjski ravni in v načinu formiranja (med)osebnih odnosov.

Kolektiv REAKTOR v kontinuiranem projektu KRIK osvetljuje zamolčane družbene tabuje s poudarkom na spolnosti in medčloveških odnosih. Za inovativno preseganje meja med umetnostjo in družbo prejel univerzitetno Prešernovo nagrado.

Po noveli Ikar Aleša Štegra (iz: Bogovi se nam smejijo, Beletrina, 2021)

Besedilo in pripoved: Aleš Šteger
Avtorska glasba: Jure Tori
Režija: Jernej Lorenci
 

Predstava za očete in sinove.

Zgodba o iskanju notranje svobode. Zgodba o osvobajanju od preteklosti in osebnih travm. Zgodba o tem, kako postati spet človek, kako sprejeti najtežje v sebi, smrt ljubljene osebe.

V grškem mitu Dedal, graditelja labirinta na Knososu, izumi krila, s katerim s sinom Ikarjem pobegneta s Krete. Ker Ikar leti preblizu sonca, umre. Kaj se zgodi z očetom, ki je izgubil sina? Kako naj se oče osvobodi travme izgube? Ta točka je izhodišče predstave. Ta se dogaja danes, v modernem svetu, na mediteranskem otoku na migranstki ruti iz Sredozemlja v Evropo. 

Predstava, ki se dotakne z močjo pripovedi, presunljivostjo glasbe, intimno in zaznamujoče. 

Jernej Lorenci je gledališki režiser, ki že več kot petindvajset let režira po vseh slovenskih in tudi tujih gledališčih. Za režijsko delo je prejel veliko pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Od leta 2006 se na AGRFT kot docent za radijsko in gledališko režijo posveča tudi pedagoškemu delu.

Aleš Šteger je z več kot šestdeset prevedenimi izvirnimi knjigami v več kot dvajset jezikov in mnogimi mednarodnimi nagradami eden mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih literatov. 

Jure Tori je harmonikar in skladatelj. S svojim avtorskim pečatom pravzaprav z zvokom riše zgodbe, ki si jih ni težko vizualizirati. Ustvaril je vrsto skupin, kot so Tori Tango, Tori Trio, Orlek, Flora & Paris in Satori.

Šteger in Tori nastopata skupaj že vrsto let z interpretacijo Štegrove poezije. Pred dvema letoma je nastala predstava Moja vojna harmonika v produkciji Cankarjevega doma.

trís -a m (ȋ),  kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma

Sto minut za bivanje. 

Plesno - glasbena prestava TRIS v stotih minutah modificira in v celovito arhitekturo osmišlja tri samostojno nastale plesno - glasbene projekte, ki so nastajali v obdobju zadnjih štirih let. Tris v glasbeni in performerski družbi treh nadvse raznolikih, izjemnih glasbenih ustvarjalcev skupaj z Ano Pandur ponuja razmislek o načinih bivanja. 

Pot, ki jo prehodi TRIS, sega od vznika nesnovnega tretjega v preseku glasbene in plesne govorice, preko iskanja svobode v letenju ob predpostavki ideološke sprevrnitve ustvarjalne misli in se dovrši v vzpostavljanju lastnega igralnega polja tišine, beline, samote in telesa v njih.

Marija brez glasu v duetu s tolkalistko Špelo Mastnak in z glasbo Mateja Bonina je zdrs, nesnovno tretje, ki vznika v preseku dveh govoric, na meji med projekcijo in resničnostjo. Izhodišče je vselej individualna izkušnja plesalke in glasbenice, ki lahko pripoveduje le o poznanem, prepletena z vprašanjem, kje v procesu se nahaja širina univerzalnega, občečloveškega, povezovalnega, ki se tolažilno pretaka nazaj v partikularno. Konstanta ostaja žensko (plesno) telo, ki se sprehaja na meji med komunikacijo s seboj in z zunanjostjo, obenem pa ostaja polje projekcij, dvomov in iskanja lastnega prostora, subjekt in objekt hkrati.

Črni zvoki v duetu z Damirjem Avdićem in njegovo glasbo nudijo nudi izhodišče za razmislek o pomenu ter moči ustvarjanja, obenem pa odpira tudi vprašanja o ideološki zlorabi transformativne moči umetnosti. S Črnimi zvoki se podajamo v raziskavo polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu in njunimi implikacijami v družbenem. Lorcovo besedilo kot inspiracija in idejna podstat osmišlja osrednjo temo, ki je  v paradoksalnem razmerju sprevrnitve pomena, ki je je bilo besedilo deležno v 20. stoletju, s poudarkom na ponavljanju zgodovine.  Izpovedovanje svobode, ki je nadžanrska, iskanje smisla in lepote znotraj danih razmer, ali pa njim navkljub, je ključno. Predstava Črni zvoki tematizira večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju. Vsak sistem, kot je igra, ima tudi možnost napake, zdrsa. Istočasno lahko zdrs privede do ideološke sprevrnitve, ki novo nastalo igro, ki je brez zadnje misli, sprevrže v orodje manipulacije in hkrati z njo manipulira. Tehtnica se lahko nagne v eno ali drugo smer. V iskanju presečišča med dvema svetovoma, kjer je bližina konca/smrti zmeraj že vnaprej predvidena, bodisi zaradi produkcijskih, ideoloških ali političnih razlogov, prevprašuje,  kakšne so lahko posledice ideološke zlorabe ustvarjalne misli.

Beli šum, plesni solo z glasbo Mateja Bonina v funkciji negativa vodi v vzpostavitev lastnega igralnega polja. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo. Kakšna so pravila igre v dani situaciji, kaj se sme, kje so meje in kaj je tisto, kar jo določa. Vzpostavljanje lastnega prostora, ko je preostala le še samota. Kdo vidi koga in kako meje posameznikovega sveta vplivajo na meje posameznikove svobode. Plesno - glasbeni projekt Beli šum se ukvarja s tematiko samote, izolacije, kaznovanja in simbolne izločitve, ki je posledica nekonformizma z aktualno družbeno paradigmo in njenimi implikacijami.

Ana Pandur, je avtorica, koreografinja, plesalka, hispanistka in filozofinja je že v času študija na FF v Ljubljani kot izhodišče svojega umetniškega ustvarjanja in preučevanja privzela flamenko in njegovo aplikacijo v sodobne uprizoritvene prakse. Po izobraževanju iz klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu. Po povratku v Slovenijo je ustanovila PKD Flamenko, ki ga vodi še danes in iz katerega izhajajo najvidnejša imena sodobne flamenko panorame v našem prostoru. Zadnjih dvajset let deluje kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami, s sodobnim plesom in gledališčem. Na Akademiji za ples v Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem ustvarjanju, v katerem vzpostavlja svojstven avtorski, koreografski in uprizoritveni jezik, povezan s flamenkom. Kot koreografinja, plesalka ali performerka sodeluje s številnimi glasbeniki, režiserji in koreografi doma in v tujini, obenem pa se intenzivno posveča oblikovanju giba za gledališče in ustvarjanju lastnih projektov.

Matej Bonin, rojen leta 1986 v Kopru, je diplomiral iz kompozicije pod mentorstvom prof. Uroša Rojka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, smer kompozicija-glasbeni teater, pod mentorstvom prof. Beata Furrerja. Za svoj študij v tujini je bil prejemnik štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

Za svoja dela je prejel več nagrad, med drugim Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani leta 2008, na priporočilo dirigenta in skladatelja Petra Eötvösa je bil v letu 2014 prejemnik nagrade Gargonza Arts Award. Na 62. mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Talinu 2015 je zmagal v kategoriji “do 30 let” s skladbo Cancro (za simfonični orkester). Leta 2016 je bil prejemnik delovne štipendije Ministrstva za kulturo. V letu 2017 je svoje delo Shimmer II predstavil na festivalu “cresc...Biennale für Moderne Musik Frankfurt Rhein Main”, v sklopu kompozicijskega seminarja, ki ga organizira Ensemble Modern. Septembra 2021 je bila v Kölnski operni hiši premierno izvedena kratka opera Lunarium, za katero je Bonin prispeval glasbo. Med zadnjimi deli velja izpostaviti dela Gimnastika ne/smisla II (2021), Eppur si muove IV – koncert za saksofon, tolkala in orkester (2022) Gimnastiko ne/smisla III (2023). 
Njegova dela so bila izvedena na številnih festivalih doma in v tujini (Musica Viva Festival Munich, Warsaw Autumn, Alte Oper Frankfurt, Budapest Music Center, New Directions Festival, Gare du Nord Basel, Cankarjev dom, Slovenski glasbeni dnevi, Slowind festival, Bienale za sodobno glasbo Koper, itd.) 

Damir Avdić, kitarist, pisatelj in performer, rojen v Tuzli 1964. 
Objavil je pet romanov, "Na krvi ćuprija" (2005), "Enter Džehenem" (2009), "Tiket za revolucijo" (2012), "Ne želim da pobjedim" (2014), "Rodeo" (2017) in zbirko pesmi "Kuda sestro".
Samostojno je objavil osem albumov: Od trnja i žaoka (2004), Mrtvi su mrtvi (2008), Život je raj (2010), Mein kapital (2012), Human reich (2013), Manjina (2015), Amerika (2017) in Radikalno šik (2019).
Monodramo "Most na krvi", z avtorskim besedilom  je uprizoril z režiserjem Maretom Bulcem v gledališču Glej (2009). Avtorsko dramo "Mefisto" pa v Mini teatru, v produkciji Maska (2016). Ustvarja glasbo za gledališče in film. Prejel nagrado Vesna, za najboljšo filmsko glasbo v Portorožu za film Družinica (Jan Cvitkovič) in film Ivan (Janez Burger) (2017), ter Boršnikovo nagrado za najboljšo glasbo v predstavi Antigona (Eduard Miller), SNG Drama (2017).

Špela Mastnak je slovenska tolkalistka, ki živi in ustvarja v Frankfurtu na Majni v Nemčiji in se večinoma ukvarja z različnimi glasbenimi in gledališkimi projekti. 
Tesno sodeluje z Ensemble Modern, HR Symphony Orchestra, ansamblom za sodobno elektronsko glasbo NAMES, No Borders Orchestra in pa gledališkim režiserjem Ulrichom Raschejem in skladateljem Nico van Werschom, katere glasbeno teatralna dela so redno nagrajena z nagradami in posebnimi dosežki za gledališče na nemškem govornem področju.
Do sedaj je ustvarjala s kreativnimi umetniki, režiserji in skladatelji sodobne in gledališke glasbe kot so Heiner Göbbels, Meg Stuart, Helga Davis, Richard Tognetti itd., ter skupaj s Paulom Beckettom na rezidenci v Stiftung Bauhas Dessau predstavila lasten glasbeno vizualni projekt. Z kontrabasistko Margherito Naldini prav tako ustvarjata glasbo za neme filme. 
Špela je nastopila na festivalih, kot so Salzburg Festspiele, Salzburški bienale, Cresc Biennale Frankfurt, Darmstadt Ferienkurse für Neue Musik, Schnittpunkt Neue Musik Santa Cruz Festival v Boliviji itd.

Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtoric_jev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti koncentracijo ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt in jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika in razmislek o vprašanjih KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav treh raznolikih avtoric, s prosto uporabo nadrealističnega principa igre “cadavre exquis” (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svoje gibalne raziskave bodo predstavile Alja Branc, Jasmina Križaj in Neža Kokalj. Predstavitvam bo sledil pogovor med avtoricami in Mašo Radi Buh.

Jasmina Križaj (1982) je plesalka in koreografinja, ki živi v Mariboru, s svojim delom pa se vpenja v širši evropski kontekst. Diplomirala je iz koreografije na De Hogeschool voor de Kunsten, De The-aterschool, Amsterdam, oddelek SNDO – School for New Dance Development. S svojimi pred-stavami se je predstavila na mnogih domačih in tujih festivalih. Zadnjih nekaj let Jasmina sodeluje s švicarskim umetnikom Simon Wehrlijem, trenutno pa zaključuje 2. letnik študija telesno usmerjene psihoterapije in je praktikantka taoističnih zdravilnih metod (Chi Nei Tsang I, II, III).

Neža Kokalj (2002) trenutno končuje študij plesa na Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu, Avstriji. Pred tem je obiskovala plesno smer Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana. V Ljubljani od leta 2019 piše za kritiško platform Kriterij oz. Aplavz, V Linzu in Copenhagnu pa sodeluje v interdisciplinarnih projektih z glasbeniki in vizalnimi umetniki.

Alja Branc (1994) je plesalka, performerka in ustvarjalka, ki deluje med Slovenijo in Madžarsko. Šolanje na področju sodobnega plesa je začela na plesni smeri Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana in nadaljevala na akademiji za sodobni ples v Budimpešti (Budapest Contemporary Dance Academy). Alja aktivno sodeluje v ustvarjanju s slovenskimi in madžarskimi umetniki, ravno v sodelovanju in deljenju kreativnih procesov najde globok navdih za delovanje in raziskovanje na področju plesa ter posledično deliti znanost in strast do razvijanja giba.

Teror je najprej podoba absolutnega trpljenja. Svoboden posameznik, zaprt v nedoločen prostor. Tumor v nenehnem gibanju, v limbu naših nočnih mor. Animator Antonin Lebrun vstopi v nič, k lutki in jo premakne. Zgodi se teror, ki nam v mojstrski miniaturki posreduje človečnost, s katero nam lutka govori o nas samih in našem človeškem bivanju. Gesta, dih, glas, rekonstruirani preko telesa nekoga, ki so ga odrli živega. Uprizoritev vzbudi mešanico empatije ali celo identifikacije, na meji nelagodja, a predvsem razumevanja groze, ki jo doživlja bitje na odru. Hkrati pa je vse skupaj še smešno, žalostno, pomilovanja vredno in občutljivo pretresljivo.

Cie Les Yeux Creux od svoje ustanovitve leta 2010 v Brestu razvija uprizoritve v različnih žanrih. Pod umetniškim vodstvom Antonina Lebruna kompanija lutko obravnava kot nadindividualno osebo, ki lahko s svojo preprosto prisotnostjo vpliva kot bitje, ki posnema človeka ali prek katerega lahko ljudje prepoznajo sami sebe in se temu tudi nasmejijo.