Erik Mavrič je med pomembnejšimi umetniki v našem prostoru, ki se ukvarjajo z risbo. Zanima ga predvsem monumentalna risba, pri tem pa najraje poseže po oglju, ki v formalnem in simboličnem smislu najbolj ustreza tematikam njegovih likovnih premišljevanj. Riše prizore, ki v gledalcu zbujajo nelagodje, se na videz zdijo fantastični in plod umetnikove domišljije, v resnici pa so zakoreninjeni v njegovem pozornem opazovanju ustroja našega sveta. Tudi v tokratni seriji se ozira v temne globeli človeštva. Vendar če je še pred nekaj leti samozastrupljanje družbe analiziral z alegorijami mogočih distopičnih prihodnosti, tokrat ostaja v tem času. Gledamo skrajno nasilen prikaz posledic človeške samodestruktivnosti, ki izvira iz brezglavega poveličevanja moči in deifikacije napredka. 
 

Odprtje: 22. januarja ob 18. uri v Prvem preddverju CD

Razstava Vesti, ki niso zbudile vesti odpira spominski program ob 30. obletnici genocida v Srebrenici in ponuja pretresljiv vpogled v novinarsko pokrivanje ene največjih človeških tragedij po drugi svetovni vojni, genocid v Srebrenici. Razstava z izborom časopisnih naslovnic in izrezkov iz slovenskega, bosanskega in svetovnega tiska, ki jih je izbral Ali Žerdin, prikazuje, kako so novice o teh dogodkih pronicale v javnost – in kako je kljub temu svet ostal nemočen pred bližajočo se katastrofo.

Vsaka naslovnica razstave nosi dvojni pomen: kot zgodovinski zapis in kot opomin, da brezbrižnost omogoča ponavljanje takšnih tragedij. Sporočilo razstave je jasno. Vedeli smo. A nismo (dovolj) naredili. Razstava tako ne daje zgolj vpogleda v takratne dogodke, temveč odpira vprašanja o vlogi medijev, oblasti ter vsakega posameznika pri soočanju s krivicami in preprečevanju genocida. 

S sporočilom, da smo vedeli, a nismo preprečili, nas Vesti, ki niso zbudile vesti povabi h globokemu premisleku o neukrepanju in h kolektivni odgovornosti. 
 

Razstava je del spominskega programa »8372 živih spominov«, ki ga Kulturno-izobraževalni zavod MKC izvaja v sodelovanju in s podporo partnerjev ob 30. obletnici genocida v Srebrenici. Polletni spominski program vključuje različne aktivnosti, namenjene ohranjanju spomina na žrtve in ozaveščanju javnosti. Več o programskih aktivnostih in genocidu v Srebrenici si lahko preberete na www.srebrenica.si

Produkcija: Slovenski gledališki inštitut in Cankarjev dom
Avtorji: dr. Matic Kocijančič, dr. Gašper Troha in mag. Primož Jesenko
Soavtorji razstave: mag. Tea Rogelj, Ana Perne, Katarina Kocijančič, mag. Sandra Jenko
Oblikovanje: Sanja Jurca Avci, Tomaž Budkovič, Dolores Gerbec
 

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. Rojen je bil leta 1939, tik pred drugo svetovno vojno, v družino z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami. Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo. Prišel je od zunaj, kot tujec, ki je postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja. Najprej v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni pa tudi v tujini.

Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Toda Jovanović ni odnehal. Uprizorili so jih sedem let pozneje v SLG Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabu teme in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Preobrazil je jugoslovansko gledališče in Josip Vidmar, ki je te nove pojave zavračal, ga je uvrstil med skupino kulturnih teroristov (Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder, Rudi Šeligo ...). Bil je vsestranski intelektualec ter je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Navdihoval je naslednje generacije gledališčnikov kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist bo v Prvem preddverju Cankarjevega doma med 14. januarjem in 7. marcem predstavila Dušana Jovanovića v različnih sklopih njegovega delovanja. Posvetila se bo njegovemu režiserskemu opusu ter posebej izpostavila fenomen Osvoboditve Skopja, vas popeljala v osemdeseta leta in vzpon Slovenskega mladinskega gledališča, pokazala njegove drame in drugo publicistično delovanje ter skozi pričevanja študentov prikazala njegov vpliv na mlajše generacije. Razstava bo skušala ujeti Jovanovićev duh, zaznamovan z inovativnostjo, provokativnostjo in strastjo.
 

Ob razstavi bo predstavljena prva obsežna monografija o Dušanu Jovanoviću, ki bo izšla pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Poleg tega pripravljamo še naslednje spremljevalne dogodke:

15. januarja 2025 – Pogovor Mateja Bogataja z Jovanovićevimi sodelavci – Ljubišo Ristićem, Radetom Šerbedžijo, Mileno Zupančič in Borisom Cavazzo

29. januarja 2025 – Znanstveni simpozij ob izidu monografije o Dušanu Jovanoviću, na katerem bodo nastopili avtorji poglavij – Darja Dominkuš, Sebastijan Horvat, Hrvoje Ivanković, Aleksandra Jovičević, Milan Mađarev, Aldo Milohnić, Saša Pavček, Janez Pipan, Draga Potočnjak, Alja Predan, Tomaž Toporišič, Gašper Troha in Dragan Živadinov

Od 8. do 10. februarja – Projekcije treh filmov o predstavah oz. po besedilih Dušana Jovanovića – Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba o uprizoritvi Boris, Milena, Radko (rež. Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin, 2017); Delanje Leara o uprizoritvi Kralja Leara iz leta 1993 (rež. Damjan Kozole, 1993) in Osvoboditev Skopja (rež. Danilo Šerbedžija in Rade Šerbedžija, 2016)

Izbrane knjižne ilustracije 

Po letošnji uvrstitvi ilustratorke Ane Maraž na osrednjo bolonjsko razstavo ilustracij v knjigah za otroke in mladino je njeno ustvarjanje dobilo nov polet. Pri njenem delu na prvi pogled izstopata minimalističen pristop in ploskovit slog, ki ju bogati ilustratorkina primarna, abstrahirana interpretacija. To z različnimi pristopi dobro predstavljajo njene ilustracije štirih izbranih knjig. Antologija pravljic Kako dolg je čas (Beletrina, 2019) pisatelja Mateta Dolenca je bila kot ustvarjena za simboliko Ane Maraž, pri čemer je bila izbira črno-bele ilustracije logična odločitev. Najbolj dominantna dvostranska ilustracija predstavlja nilskega konja v jezeru pred zdraviliščem, tropsko solato in zdraviliščni paviljon, in to skrajno simbolično (lavirane risbe, črte s tušem, kolaž) ter z ureditvijo strani v popolnem ravnovesju. Nov, a zelo zahteven izziv je bila upodobitev verzov pesnika Miroslava Košute v knjigi Božaj veter – Pesmi za mlade (Mladinska knjiga, Sončnica, 2021). Barvni razpon je namenoma skromen, rdečim so pridruženi le še odtenki modre in zelene barve. S samosvojim, tokrat bistveno drugačnim likovnim pristopom je v svoje ilustracije ujela pričakovanja, poskočnost, nežnost, mračnost gozda, venček suhega cvetja in veter v laseh. Njen inovativni in nekonvencionalni likovni jezik ob slikanici Protideževna juha (KUD Sodobnost International, 2023) mladinske pisateljice Majde Koren je bil takoj po izidu prepoznan tudi v mednarodnem merilu. Ilustracije so se uvrstile na osrednjo razstavo mednarodnega bolonjskega sejma knjig za otroke ter odpotovale naprej na Japonsko, v Korejo in na Kitajsko. V mešani tehniki so mojstrsko ustvarjene čutne ilustracije za pesmi Kaje Teržan v drobni živo barvni slikanici Narisati ptico (Mladinska knjiga, Knjižnica Čebelica 480, 2024) za najmlajše bralce. Rdeča nit vsega njenega ustvarjanja je simbolika, s katero želi gledalcem odpirati okna v nove svetove. 
 

Ana Maraž (1985, Šempeter pri Gorici) Leta 2011 je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko. Od leta 2017 deluje na področju ilustracije kot samozaposlena v kulturi. Njene ilustracije so objavljene v revijah in knjigah za otroke in mladino. Imela je več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Prejela je več pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in je vključena v Sekcijo ilustratorjev. Živi in dela v Vipavi.

Tatjana Pregl Kobe (1946, Maribor) Diplomirana umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, pesnica, pisateljica in esejistka. Med njena strokovno najpomembnejša dela poleg rednih objav v strokovnih revijah za to likovno zvrst spadajo knjiga Slovenska knjižna ilustracija (1979/80), razvoj ilustracije v svetu Upodobljene besede (1998), objave v knjigah Likovne impresije I–III (2000–2007) in v knjigi Slovenska knjižna ilustracija 1 (2023). Je v uredniškem odboru revije Otrok in knjiga ter pogosto članica žirij domačih in mednarodnih bienalnih razstav ilustracij. Živi v Ljubljani.

Tekstilno-umetniški projekt Umazani posli / Dirty Business mlade likovne ustvarjalke Hane Tavčar je duhovita in inovativna pripoved o vsakdanjih gospodinjskih pripomočkih in delu, ki v človeški družbi velja za manjvredno. Metle, krpe, krtače, korita, smetišnice, smetnjaki so v vsakdanjih bivalnih prostorih skriti za omarami, v shrambah, pod pulti, za vrati. Avtorica jih z dodajanjem različnih tekstilnih elementov postavi v drugačen kontekst, v katerem zaživijo v novi vlogi; postanejo zaželeni, ponosni, estetski in dragoceni soustvarjalci bivalnega prostora, očiščeni predsodkov in stigme ter povzdignjeni med zaželene kose družinske zapuščine. Projekt je nadvse posrečena združitev tradicije s sodobnostjo, ki se poleg družbenih vprašanj loteva tudi področja trajnostnosti in pronicljivo prodira v zapleteno psihologijo sodobnega človeka.

Mentorici: prof. Marija Jenko, doc. mag. Katja Burger Kovič
NTF – Univerza v Ljubljani, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje

V magistrskem delu je avtorica Polona Šavc na osnovi raziskave in analize ciljne skupine milenijcev načrtovala in izdelala niz družabnih iger. Niz se imenuje človek, odklopi se! in izpostavlja pomembnost preživljanja prostega časa brez uporabe digitalnih vsebin. Niz vsebuje dve igri - spomin in človek, ne jezi se. Obe sta primerni tako za mlajše kot tudi starejše igralce. Še posebej zabavni sta ob medgeneracijskih druženjih. 

Kustos & selektor: prof. Vid Lenard 
Vodja projekta: Jurij Dobrila 

Embrionalna POTEZA oblikovalca 
Po grški mitologiji se z risbo začenja zgodovina slikarstva in vseh umetniških medijev. Torej risba kot obris sence, ki jo mečejo telesa, predstavlja začetno točko razvoja umetnosti in oblikovanja. 

Razstava Embrionalna POTEZA bo predstavila popularnost in aktualnost risbe med slovenskimi avtorji iz Društva oblikovalcev Slovenije (DOS). Kot ugotavljamo, je ročna risba še vedno ključen, izjemno priročen medij tako v oblikovanju kot v umetnosti (razstava Risomanija, Nova Gorica, 2024), njena vloga pa je morda drugačna kot pred desetletji. Omogoča namreč neposredno zapisovanje misli, vtisov, občutij, kar jo dela aktualno in popularno. Risba je hitra, neposredna in predstavlja najhitrejši prenos od misli do roke ter omogoča široko celoto tem in celo paleto izraznih možnosti. Risba je lahko prenos misli na papir, morda zapis v pesku ali celo kot plastična interpretacija zamisli v naključnem prostorskem materialu. Risba je lahko zgolj kratka verbalna zabeležka ali celovita interpretacija zamisli. 

Risbe v oblikovanju so medij razmišljanja in dela, konkretiziranja ali pojasnjevanja idej; so sredstvo za predstavitev projekta stranki ali oblastem; ter so način razmisleka o razčlenjevanju in predstavljanju konceptualnega bistva projekta. Model – risba torej konkretizira in hkrati povnanji notranji svet oblikovalca in njega zamisli. Oblikovalcu pomaga razmisliti o projektu in poti k njegovi dognanosti. 

Tekstilni travnik mlade oblikovalke Tasje Videmšek je posrečena združitev Elementov tekstilne umetnosti in produktnega oblikovanja. Domišljeni tekstilni kosi, izdelani iz naravnih materialov v kombinaciji z eksperimentalnimi, intimnimi ročnimi tehnikami, so dar naravi in soncu. S svojo obliko in merami opozarjajo na veličastnost in nepremagljivost narave. Ta s svojo mogočnostjo človeku daje zavetje, udobje, mir in življenjsko energijo, hkrati pa ga opominja na njegovo majhnost in ga navdaja s spoštovanjem. Tekstilni travnik navdihuje s poetičnostjo, pomirja z rahločutno ilustrativnostjo, obeta z domiselnostjo, z občutljivo likovno govorico pa igrivo mehča meje med uporabnim in umetniškim. 

Umetniški projekt Vrtičkanje, prtičkanje mlade tekstilne oblikovalke Zale Hrastar je domišljen razmislek o življenjskih kontrastih, ki jih spretno združuje skozi uporabo digitalne in rokodelske tehnike. Središče tega projekta predstavljajo stari prtički, ki so preoblikovani in kolažirani v funkcionalne tekstilne mojstrovine. 

Projekt tako izraža sinergijo med preteklostjo in sedanjostjo, preoblikovanje dediščine v nekaj novega, inovativnega in privlačnega. 
Poleg tega ima projekt pomembno vlogo pri spodbujanju pomena recikliranja in ponovne uporabe rabljenega tekstila. 

Avtorica si zato zasluži priznanje za ohranjanje prepoznavne vizualne identitete in kakovostnega umetniškega dela, ki presega čas in modne trende. 

Projekt je nastal v sodelovanju z mentoricama Marijo Jenko in Petjo Zorec; NTF – Univerza v Ljubljani. 

Priznanje DALJNOGLED razpiše in podeljuje Društvo oblikovalcev Slovenije ter je namenjeno mladim ustvarjalcem, ki ob prijavi dela še niso dopolnili trideset let. Avtor ali skupina avtorjev prejme priznanje za najboljši odgovor na razpis oziroma izziv, razpisan pri DOS.

Predsednik Društva oblikovalcev Slovenije: Jurij Dobrila
Predsednik žirije oblikovalski presežki: Peter Jamšek
Oblikovanje razstavne postavitve: Anka Štular
Fotografija: Zala Hrastar

34 let je minilo, odkar je Alen Ožbolt prevzel oblikovanje revije PROBLEMI in knjižne zbirke ANALECTA. 34 let in približno 280 naslovnic – impozanten opus, ki mu v založništvu zlepa ni para. Naslovnice imajo enako izhodišče, a so vendarle vsakič individualne, unikatne in ponavadi subtilno povezane z vsebino. Izhodišče za oblikovno osnovo je bil sloviti Heglov citat: »Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala, in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati.« 

Naslovnica je neke vrste okno v knjigo, kar bo v Cankarjevem domu predstavljeno skozi vsa razstavljena dela.

Besedila ob razstavi sta poleg avtorja prispevala tudi dr. Mladen Dolar in dr. Alenka Zupančič, januarja in februarja pa bo ob razstavi potekal tudi cikel predavanj velikih imen filozofije Sivo na sivem.

Oblikovalska zasnova je tako postavljena v sozvočje s konceptualno zasnovo, na katero se opira teorija, ki se je razvila v stotini knjig zbirke Analecta in pri reviji Problemi, teorija, ki si je v toku zadnjih desetletij pridobila svetovni sloves. Zato je smiselno, da razstavo naslovnic Srebrna okna spremljajo tudi dogodki, ki bodo na različne načine reflektirali izhodišča in domet te teorije, izhajajoč iz sivega na sivem.